Samotne snežinke

Zopet sem bil na poti. K angelom. Kar trem. Menda. Tokrat sam. Le pešec pred menoj je obetal, da mi ne bo dolgčas. Pa me je v jutranjem mrču zgolj začudeno pogledal, ko sem spregovoril nekaj besed, tam na začetku ceste. 

Znova na poti

Naj po svoje, sem si mislil, pogledal nazaj proti žarečim lučem mejnega prehoda iz preteklih dni, nato pa nadaljeval navzgor proti nekdanji zgornji postaji sedežnice, danes povsem tihi koči in ostankom vlečnice. Vrhove je kljub obetajoči napovedi objela belina, očitno bo sonce danes vzšlo daleč nad mejo mojega pogleda. 

Tam gor ...

Bel poprh je obetal dobro smuko, od včeraj se ga je nabralo za nekaj centimetrov. Malo nad kočo sem ugotovil, da je nemi znanec zavil čisto drugam. Vzpenjal sem se proti sedelcu, do njega je še vedno vodila dobra sled predhodnikov. Dihi so si sledili eden za drugim, okoli mene so se vrtinčile posamezne snežinke. 

Meglena Begunjščica

Vejice mladega macesna so bile bele, ivje na njih je ustvarjalo slab kontrast. Belo na belem. Nadaljeval sem tradicijo dneva prej, očistil kamero, znova so tisti v dolini lahko videli. Se namrdnili, da danes pa res ni vredno. Sem se smejal sam pri sebi, kajti vedel sem, kako nimajo prav. 

Slab kontrast

Naredil sem še posnetek, ki je danes tako zelo priljubljen. Nato pa počasi zapeljal navzdol. Sneg me je presenetil. Veter je pobožal pobočja tako zelo, da razrite njive, prav skrbno preorane z vrsto dvonožnih plugov, ni bilo nikjer več. Zavijanje je bilo zato zvezno, brez poskakovanja, ki sicer s podobo hrbta divjega bika daje ime tehniki smučanja. Rodeo. 

Jest

Nekaj centimetrov svežega puha se je pršilo za menoj, ko so si zavoji sledili navzdol, nad kočo in nato po strmini, pod Šentancem. Strmina se je iztekla, pod zasneženim obetom domačih štrukljev so si sledila srečanja z zaspanci. Za menoj je ostajala sled, lepi zavoji, vse do zadnjega, tistega pri parkirišču.

Zavoji