Ključ

Ključ. Odklepa. Zaklepa. Na tak način združuje in deli, postavlja meje in jih podira. Tako majhna, umetelno izdelana železna stvar ima tako pomemben vpliv na naš vsakdan. Toda ključ ni vedno iz trde kovine, lahko je tudi mehak, valovit. Kucelj tam nad Brezjami, le streljaj daleč od Horjula. 

Žalostni pogled

Svet tako blizu štiripasovnic in kockastih stanovanj, pa vendarle na drugi strani zaklenjene pregrade. Tako daleč, skoraj nedosegljiv. Zaklenjen. Torej ni druge, kot skočiti po ključ, prav tja, na Ključ. In odkleniti z njim najbolj varovane trezorje tega sveta. Človeška srca. Poti po kateri sva se podala ni bilo veliko, pa tudi prav posebej strma ni bila. 

Zaklenjeno?

S kolovoza sva zavila na stezico, dih je postal hitrejši, globlji, pljuča so hotela več kisika. Že je bila tu koča, sredi ničesar kraljuje visoko na grebenu, drevesa vse naokoli, trudni popotnik se lahko vedno ustavi pri njej. Midva, še polna moči, sva zgolj stekla mimo, vrh je vabil, srečanja tudi. 

Pot

In raziskovanje njegovih posebnosti, odkrivanje prav posebne škatlice. Že tako dolgo ogledane, prave klasike. In za takšno je prav, da ni nič enostavnega, da se vse zaplete in zavozla. Kajti le tisto, za kar se moraš potruditi ti ob uspehu daje zadovoljstvo. In piše zgodbe, h katerim se tudi kasneje rad vračaš. 

Ključno mesto

Tako je bilo tudi tokrat. Razmišljala sva, se vrtela v krogu, praskala po glavi. Dokler ni rešitev prišla tako, kot sva najmanj pričakovala. Vzela sva nahrbtnik, vanj zbasala preteklost. Odnesla sva jo s seboj, Ključ, tisti z veliko začetnico, je ostajal za nama. Ko sva se znova mimo vrha, eden čezenj, drugi nekoliko nižje, vračala. 

Ključ

Pogled, kraji pod nama. Kazali so se skozi drevje. Vzela sva ključ in zaklenila za seboj. Nato pa ga odvrgla, tako da bi nobeden ne mogel vdreti in odnesti zaklada. Spomina na minule dni. Tako zelo dragocenega.