Obisk angelov

Znova skupaj. Pa saj ni nič čudnega, ko je letos zima s snegom tako čudno založena. Do februarja ga sploh ni bilo, šele ta mesec ga je natrosilo nekaj po vrheh in dolinah. Časa ni bilo veliko, Triangel se je zdel prav primeren cilj. Tako za ogrevanje. 

Stena

In ko je po šipi avtomobila med zgodnjo vožnjo porosilo nekaj kapelj, smo vedeli, da je bila odločitev prava. Prvi koraki, posamezne snežinke, zavijanje vetra nekje visoko nad nami. Da je cilj oblegan je jasno, toda ne danes, ne tako zgodaj. So pa sledi predhodnikov in poteptana pot oskrbe kazali kako je bilo pretekle dni. 

Visoka cesta

Pot nam je bila znana, presenetiti nas ne more kaj veliko. Smo si mislili. Dokler se ni na visoki poti pojavila ograda. Bi jo prestopili, pa so se konci naših zvestih prijateljev, ki nam omogočajo vzpon, zapletli vanjo. Seveda smo potem imeli marsikaj povedati, z nasmehom na obrazu. 

Ugasla žičnica

Pogledi na plaz, nato pa naprej, mimo postaje ugasle žičnice in dosti bolj žive koče. Kjer so očitno tudi že vstali. Saj je bil skrajni čas, dan se je naredil, luči smo lahko pospravili. Nad nami je bila megla, zapodili smo se proti njej, v smeri nekdanje vlečnice je vsake toliko neprijetno zaropotalo. 

Vetrovni vrh

Očitno čas počasi hrusta še tako trdo železo. In bodo leta smučanja tod okoli kmalu zgolj še oddaljen spomin. Sneg nam je nosilo v obraz, pršič je neprijetno pikal. Prava avtocesta je vodila do grebena, proti vrhu je sledilo zgolj še nekaj korakov. Tam smo postali, videlo se ni skoraj nič. 

Pod meglenim pokrovom

Mogoče je kaj videl veter, ta se je zaganjal mimo nas, ko smo očistili lečo kamere, ki dan in noč kaže urbi et orbi kako je pri angelih. In naredili nekaj hitrih fotografij s premrzlimi prsti. Nato pa zavili v meglo, tipali skozi belino, po obrazu nas je pikalo. Peljali smo mimo koče, tam v daljavi se je že kazala sled jasnine. 

Smuka

Proti Zelenici so se valile kolone, zdrveli smo mimo, vse do konca, parkirišča. Z obljubo, da to ponovimo. Tako ali drugače.