Nočni Stari vrh

Noč. Tiho je razprla svoje peruti čez gore in dol, zagrnila zaspane duše, ugasnila sence. Prižgala tiste drobne hrepeneče iskrice, obešene visoko nad nas. Pripeljala botro luno in jo pripela na nebesni svod. Zgolj za romantično svečavo. Umetne luči, hrup, vse to je ostalo spodaj, daleč, pozabljeno. 

Bela pot

Nekateri ne iščemo bližnjic, ujamemo svojo usodo in se ji pustimo voditi. Saj kaj nam pa drugega ostane? Vdihi so si sledili po sneženi cesti, kolikor jo je še ostalo, tja nekam visoko, skoraj do neba. Kjer so se bela pobočja prelivala na temno podlago, izgubljala v neskončnosti časa. Prav tisti, ki je ujeta v sleherni trenutek našega obstoja. 

Postanek

Železna cesta je pred dnevi zadnjič vzdihnila, sedaj drdranje koleščkov ne bo več motilo miru. Vas je spala, videti je bilo, kot da sva sama na tem svetu. Pomladanske ceste so presekale pobočje, vodile znova tja, kamor zima ni pustila. Pozdravila sva jih, nato pa sledila široki belini, katero pomlad še ni prav zares obliznila. 

Luna

Topli izdihi so mešali nočni zrak, strmina je naraščala, gozd je bilo možno zgolj slutiti. Zavijala sva proti vrhu, srčni utrip se je počasi umiril, smuči so drsale proti še eni žični pregradi. Sedaj svetlobe ni bilo več zadosti, lučki sta osvetlili samotno pot. Zadnji vzpon, komaj omembe vreden in že sva stala tam, kjer je vrh. 

Vrh

Priprave so bile seveda hitre, saj ni bilo kaj odlašati. Noč ima menda le svojo moč. Zgolj še nasmeh ob tekočini, ki poživlja, nato pa prvi zavoji, slalom med naravnimi količki, spust kot z velikanke in nato številni zavoji navzdol. Eden za drugim, komaj kaj sledi sva puščala na trdi podlagi. 

Osvetljeno tihožitje

obočje je ostajalo za nama, nižje sva se spraševala, če ima pomlad res takšno moč, da pobočje poliže kar čez noč. Nato pa že zavila proti luči, glasovom, življenju. Tam doli, blizu konjička. Jeklenega seveda, saj je vendarle 21. stoletje.

Smuka