Superjunaki

Bila sva sama. Tokrat so dekleta dala jasno vedeti, da je obisk kina in polet s superjunaki nedvomno bolj zanimiv kot pohajanje z nama nekje nad Ljubljansko kotlino. Tako nama ni preostalo drugega, kot da ju zaupava v varstvo ljudi s posebnimi močmi, ki uspejo iz digitalnega zapisa izvleči zgodbo, zapisano v daljni deželi, pravljico za nas običajne smrtnike, ki si vedno želimo nekaj več. 

Smer

In si ob tem, ko nekdo na platnu iztegne roko in poleti v zrak mislimo tisti znani rek iz veliko bolj realne komedije, našemu melosu toliko bližje. I tata bi sine. Midva si nisva nič mislila, da bi, midva sva kar šla. Ustavila najinega konjička streljaj od roba barja, na župnišču prebrala pomembno letnico, nato pa prav po napotkih stopila na pot. 

Pot

Tistega hriba, ki ima ime, ki je danes tako drugače mišljeno od nekdaj. Ko je bil tisti z nekaj več kilogrami tapravi dec. Danes pa je zgolj primerni kandidat za ravno v tistem trenutku moderno shujševalno kuro. Debeli hrib. Do njega sva sprva kolovratila po povabilu prijateljev od točke do točke nekoliko po svoje. 

Kam pa kam?

Toliko, da sva videla kakšno razdejanje je naredila silna roka narave pred časom. Drevesa so nekje ležala naravnost in počez. Kar strah te je, ko vidiš posledice silne moči. Narava je verjetno edini resnični superjunak, pa naj se človek še tako napihuje. Po zabavnem srečanju s prav posebnim kamnom sva prišla do dobro uhojene poti in po njej na vrh. 

Firbec

Tam naju je pričakala zanimiva žaba, takšna, na steroidih. Ogromna. In zraven nje prav takšna veverica, znana iz filma o časih daleč pred nami. Razgleda ni bilo, zato sva si prebrala le še pesmico domače duše, ki je morala svoje občudovanje hriba nad vasjo deliti z drugimi. 

Srečanje na Debelem hribu

Potem pa jo mahnila še do drugega hriba, po Brezovici nižje doli poimenovanega. Pa ga nisva prav našla. In se zato nič vznemirjala. Klic v dolino je namreč podal povabilo na kratek obisk k prijateljem, nadvse prijeten klepet in nato hitenje. K najinima superjunakinjama. Ki sta medtem zanesljivo že rešili svet.

Sveti Anton puščavnik

Ni bilo prvič ...

Hm. Klasika. Kaj bi drugega lahko rekel za tako markanten vrh. Viševnik, ki se vzpenja nad Rudnim poljem, je vendarle v zadnjih letih tako oblegan, da samoto na njem lahko najdeš le v res zgodnjih urah. Zato je bila odločitev, da greva od doma sredi noči seveda razumljiva. 

Razkuštrani

In zgolj najine lučke so dajale svečavo v mirnem gozdu nad parkiriščem. Vrh je čakal visoko, v snu, sanjal sanje o nekih daljnih časih. Smučišče je bilo kmalu za nama, sledila sva včasih prekinjeni sledi skozi žleb pod Zlatimi vodami. Pomrznjen sneg je bila prva slutnja nemirne smuke. 

Proti vrhu

Spogledala sva se. Luknjači so bili tu še posebej aktivni. Skoraj ni bilo dela pobočja, ki ga ne bi več kot uspešno in z nedvomno veliko zavzetostjo označili. Enakomerne sledi lukenj. Oblačni pokrov nad nama ni dajal upanja na svetlobo, ki je tako rado viden vsakodnevni gost. 

Očaku se obraz jasni

Vzpenjala sva se po pobočju nad Konjščico, štrikala sem in tja, dokler nisva kot tolikokrat poprej prišla do rame. Zavoj proti zadnji strmini, telovadba po shojenem in zdrsanem pobočju. Vrh. Priprave, nekoliko obiranja in nato čudenje. Takšno, z odprtimi usti. Kajti presenečenje je bilo pravo in pristno. 

Sončna pobočja

Rahla sled jasnine v smeri očaka, še nekaj minut prej vsega mrkega. Saj nisva vedela, kdaj shraniti trenutek, vsak naslednji je bil lepši. Končno na nebu ni ostal noben oblaček. Le v smeri Pokljuke je še vztrajalo sivo pregrinjalo. Spust za skalami in prehod na pobočja. Rodeo. 

Rjavina

Seveda, to sva tudi pričakovala. Smuči so šle malo po svoje, mimo prvih naslednikov sem švignil brez ustavljanja. Nadaljevanje po rami in nato zavoji naravnost v smeri Zlatih vod. Pobočje je bilo skoraj deviško, smuka pravi užitek. Kar smejalo se nama je. 

Deviška pobočja

Vse dokler nisva nad žlebom znova prišla do sledi tistih, ki so se spuščali po bolj običajnih smereh. Tu se je pravo poskakovanje in tresenje šele dobro začelo. Toda nič zato. Že sva bila na pobočjih ugaslega smučišča, nekoliko nižje cesta skozi gozd, zadnji zavoj.

Rodeo Time

Šentanc

Ko vidiš, da je v redu, je seveda treba ponoviti. In ko imaš še čas, bi bil greh, če si tega ne bi privoščil. Napoved je kazala solidno dobro, snega je še več kot dovolj, nevarnost plazenja skoraj minimalna. Danes gneče na parkirišču ni bilo, ko sem konjička naslonil tja ob sneg. 

Obet jasnine

Dobra družba je zavila do Zelenice, sam pa, precej utrujeno, proti Šentancu. Dan poprej in napori ter izzivi so se seveda poznali. Vzpenjal sem se po znanem pobočju, pogledoval, če mi kdo sledi. Pa ni bilo nikogar, plaz je ostajal prazen. Na vrhu izstopnega žleba je bilo znova svetlo, sonce je kazalo, da dan ne bo čisto mrk. 

Izhod

Po pobočju tik pod grebenom sem nadaljeval do vrha, se razgledal in ob tem hitro ugotovil, da se je nekje v dolini mleko očitno prismodilo. Navzgor so se pripodili oblaki, zakrili izstop in silili še višje. Ni bilo kaj odlašati, hitro sem skočil na smuči in odpeljal navzdol. Ker za menoj ni bilo še nikogar, časa za razmislek kam in kako ni bilo treba izgubljati. 

Pogled od zgoraj

Nazaj tja, od koder sem prišel, kaj bi drugega. Nad vstopom je bila megla tako gosta, da sem se najprej zbal, da sem že nekoliko prenizko. Pa potem ugotovil po sledeh predhodnikov, da bo v resnici treba še nekoliko navzdol, tam, kjer je možnost neprekinjenega smučanja zgolj še vprašanje dni. 

Okraski

Pomlad nezadržno prihaja, tu se ne da nič narediti. Spust v žleb in zavoji po trdi podlagi so bili prav uživaški, nekaj vrhnjega grifig snega nižje doli pa je bil razlog hitremu brezskrbnemu zavijanju. Dokler nisem pred seboj zagledal pot številnih luknjačev, se zapičil v eno od sledi. 

Begunjščica

In nato prav elegantno (vsaj sam sem imel tak občutek, vtis gledalcev, ki jih na srečo ni bilo, bi bil nedvomno povsem drugačen) prekopicnil v sneg. Otresel sem sneg s sebe, nato pa zavijal bolj previdno, iskal najboljše in predvsem najmanj zvožene predele, dokler se plaz ni iztekel na nekdanjem smučišču. 

Šentanski plaz

Od tam je šlo le še hitro navzdol, zavoji so si sledili vse do zadnjega, tam tik ob avtu. Kjer me je že čakala moja spremljevalka. Dan je bil obema v veselje.

Prečenje Begunjščice

Presenečenje. Povsem nepričakovano. Ostal sem sam. Kratek razmisel, potem pa hitra odločitev. Ker sem bil že pokonci, povsem pripravljen na odhod, sem zgolj moral še določiti cilj. In ta je že nekaj časa čakal v meni, torej gremo. Luči nisem potreboval, ko sem se vzpenjal proti plazu. Saj je bil vendarle že dan. 

V hribih se dela dan

Zavil sem na cesto, letos mi je prirasla k srcu. Nato pa na njenem koncu odvil navzgor. Kar naravnost, tako je peljala pot. Pa sem vedel, da prav dolgo ne bo šlo, sledil sem dobro shojeni avtocesti, številni so se tu vzpenjali. Sem in tja, prav nič strmo, toda vedno višje. Modrina nad menoj je obetala lep dan. 

Prebujanje

Zavoj desno, že sem bil na grebenu, prvi pozdravi, nekateri gor, drugi dol. Južna pobočja so pod vrhom nekje že kazala rebra, severna so bila še povsem zalita. Šel sem naprej, do vrha, tam poklepetal, našel sorodno dušo. Ki se je odločala med eno in drugo možnostjo in nato izbrala tretjo. 

Proti soncu

Sam sem bil podobno neodločen, v zadnjem hipu zavil za njim, pristal na Smokuškem plazu. Vijuganje je bilo uživaško, nezvožena samotna pobočja so vedno garancija za to. Kot bi jih nikoli ne bilo konec. S sence sva prišla na sonce, vse kar je lepega se enkrat konča, tudi skoraj neskončnost zavojev. 

Vrh

Sedaj je bilo treba nazaj, proti Zelenici. Mimo koče pri izviru Završnice sva jo mahala, malo sledeč predhodnikom, malo po svoje. In prišla ob prijetnem klepetu kako drugače kot seveda prav. Tja na začetek poti, ki zložno preko pobočij in pod nekdanjo vlečnico pripelje pod vrh Triangla. 

Smokuški plaz

Le še nekaj korakov in že sva stala na drugem današnjem cilju. Ali tretjem. Morebiti četrtem. Vse odvisno kaj in kako šteješ. Mogoče je bil že jutranji odhod od doma prvi. Sonce je grelo, prijetno je bilo postati ob kameri. Martinček je ostal na toplem, sam pa sem odpeljal navzdol. 

 Begunjščica s Triangla

Dovolj je bilo za en dan, utrujenost je lezla v noge, treba je bilo narediti zavoje, tja nad kočo, pa po sledeh nekdanjega smučišča navzdol, do konca, kjer se vse izteče. Da je po pobočjih in poteh naokoli vse vrvelo in so bila srečanja kar preštevilna, je bilo pričakovano. Še zadnji pozdrav, zadnji zavoj, velik nasmeh na ustnicah.

Smuka

Nočni Stari vrh

Noč. Tiho je razprla svoje peruti čez gore in dol, zagrnila zaspane duše, ugasnila sence. Prižgala tiste drobne hrepeneče iskrice, obešene visoko nad nas. Pripeljala botro luno in jo pripela na nebesni svod. Zgolj za romantično svečavo. Umetne luči, hrup, vse to je ostalo spodaj, daleč, pozabljeno. 

Bela pot

Nekateri ne iščemo bližnjic, ujamemo svojo usodo in se ji pustimo voditi. Saj kaj nam pa drugega ostane? Vdihi so si sledili po sneženi cesti, kolikor jo je še ostalo, tja nekam visoko, skoraj do neba. Kjer so se bela pobočja prelivala na temno podlago, izgubljala v neskončnosti časa. Prav tisti, ki je ujeta v sleherni trenutek našega obstoja. 

Postanek

Železna cesta je pred dnevi zadnjič vzdihnila, sedaj drdranje koleščkov ne bo več motilo miru. Vas je spala, videti je bilo, kot da sva sama na tem svetu. Pomladanske ceste so presekale pobočje, vodile znova tja, kamor zima ni pustila. Pozdravila sva jih, nato pa sledila široki belini, katero pomlad še ni prav zares obliznila. 

Luna

Topli izdihi so mešali nočni zrak, strmina je naraščala, gozd je bilo možno zgolj slutiti. Zavijala sva proti vrhu, srčni utrip se je počasi umiril, smuči so drsale proti še eni žični pregradi. Sedaj svetlobe ni bilo več zadosti, lučki sta osvetlili samotno pot. Zadnji vzpon, komaj omembe vreden in že sva stala tam, kjer je vrh. 

Vrh

Priprave so bile seveda hitre, saj ni bilo kaj odlašati. Noč ima menda le svojo moč. Zgolj še nasmeh ob tekočini, ki poživlja, nato pa prvi zavoji, slalom med naravnimi količki, spust kot z velikanke in nato številni zavoji navzdol. Eden za drugim, komaj kaj sledi sva puščala na trdi podlagi. 

Osvetljeno tihožitje

obočje je ostajalo za nama, nižje sva se spraševala, če ima pomlad res takšno moč, da pobočje poliže kar čez noč. Nato pa že zavila proti luči, glasovom, življenju. Tam doli, blizu konjička. Jeklenega seveda, saj je vendarle 21. stoletje.

Smuka

Samotne snežinke

Zopet sem bil na poti. K angelom. Kar trem. Menda. Tokrat sam. Le pešec pred menoj je obetal, da mi ne bo dolgčas. Pa me je v jutranjem mrču zgolj začudeno pogledal, ko sem spregovoril nekaj besed, tam na začetku ceste. 

Znova na poti

Naj po svoje, sem si mislil, pogledal nazaj proti žarečim lučem mejnega prehoda iz preteklih dni, nato pa nadaljeval navzgor proti nekdanji zgornji postaji sedežnice, danes povsem tihi koči in ostankom vlečnice. Vrhove je kljub obetajoči napovedi objela belina, očitno bo sonce danes vzšlo daleč nad mejo mojega pogleda. 

Tam gor ...

Bel poprh je obetal dobro smuko, od včeraj se ga je nabralo za nekaj centimetrov. Malo nad kočo sem ugotovil, da je nemi znanec zavil čisto drugam. Vzpenjal sem se proti sedelcu, do njega je še vedno vodila dobra sled predhodnikov. Dihi so si sledili eden za drugim, okoli mene so se vrtinčile posamezne snežinke. 

Meglena Begunjščica

Vejice mladega macesna so bile bele, ivje na njih je ustvarjalo slab kontrast. Belo na belem. Nadaljeval sem tradicijo dneva prej, očistil kamero, znova so tisti v dolini lahko videli. Se namrdnili, da danes pa res ni vredno. Sem se smejal sam pri sebi, kajti vedel sem, kako nimajo prav. 

Slab kontrast

Naredil sem še posnetek, ki je danes tako zelo priljubljen. Nato pa počasi zapeljal navzdol. Sneg me je presenetil. Veter je pobožal pobočja tako zelo, da razrite njive, prav skrbno preorane z vrsto dvonožnih plugov, ni bilo nikjer več. Zavijanje je bilo zato zvezno, brez poskakovanja, ki sicer s podobo hrbta divjega bika daje ime tehniki smučanja. Rodeo. 

Jest

Nekaj centimetrov svežega puha se je pršilo za menoj, ko so si zavoji sledili navzdol, nad kočo in nato po strmini, pod Šentancem. Strmina se je iztekla, pod zasneženim obetom domačih štrukljev so si sledila srečanja z zaspanci. Za menoj je ostajala sled, lepi zavoji, vse do zadnjega, tistega pri parkirišču.

Zavoji

Ključ

Ključ. Odklepa. Zaklepa. Na tak način združuje in deli, postavlja meje in jih podira. Tako majhna, umetelno izdelana železna stvar ima tako pomemben vpliv na naš vsakdan. Toda ključ ni vedno iz trde kovine, lahko je tudi mehak, valovit. Kucelj tam nad Brezjami, le streljaj daleč od Horjula. 

Žalostni pogled

Svet tako blizu štiripasovnic in kockastih stanovanj, pa vendarle na drugi strani zaklenjene pregrade. Tako daleč, skoraj nedosegljiv. Zaklenjen. Torej ni druge, kot skočiti po ključ, prav tja, na Ključ. In odkleniti z njim najbolj varovane trezorje tega sveta. Človeška srca. Poti po kateri sva se podala ni bilo veliko, pa tudi prav posebej strma ni bila. 

Zaklenjeno?

S kolovoza sva zavila na stezico, dih je postal hitrejši, globlji, pljuča so hotela več kisika. Že je bila tu koča, sredi ničesar kraljuje visoko na grebenu, drevesa vse naokoli, trudni popotnik se lahko vedno ustavi pri njej. Midva, še polna moči, sva zgolj stekla mimo, vrh je vabil, srečanja tudi. 

Pot

In raziskovanje njegovih posebnosti, odkrivanje prav posebne škatlice. Že tako dolgo ogledane, prave klasike. In za takšno je prav, da ni nič enostavnega, da se vse zaplete in zavozla. Kajti le tisto, za kar se moraš potruditi ti ob uspehu daje zadovoljstvo. In piše zgodbe, h katerim se tudi kasneje rad vračaš. 

Ključno mesto

Tako je bilo tudi tokrat. Razmišljala sva, se vrtela v krogu, praskala po glavi. Dokler ni rešitev prišla tako, kot sva najmanj pričakovala. Vzela sva nahrbtnik, vanj zbasala preteklost. Odnesla sva jo s seboj, Ključ, tisti z veliko začetnico, je ostajal za nama. Ko sva se znova mimo vrha, eden čezenj, drugi nekoliko nižje, vračala. 

Ključ

Pogled, kraji pod nama. Kazali so se skozi drevje. Vzela sva ključ in zaklenila za seboj. Nato pa ga odvrgla, tako da bi nobeden ne mogel vdreti in odnesti zaklada. Spomina na minule dni. Tako zelo dragocenega.

Obisk angelov

Znova skupaj. Pa saj ni nič čudnega, ko je letos zima s snegom tako čudno založena. Do februarja ga sploh ni bilo, šele ta mesec ga je natrosilo nekaj po vrheh in dolinah. Časa ni bilo veliko, Triangel se je zdel prav primeren cilj. Tako za ogrevanje. 

Stena

In ko je po šipi avtomobila med zgodnjo vožnjo porosilo nekaj kapelj, smo vedeli, da je bila odločitev prava. Prvi koraki, posamezne snežinke, zavijanje vetra nekje visoko nad nami. Da je cilj oblegan je jasno, toda ne danes, ne tako zgodaj. So pa sledi predhodnikov in poteptana pot oskrbe kazali kako je bilo pretekle dni. 

Visoka cesta

Pot nam je bila znana, presenetiti nas ne more kaj veliko. Smo si mislili. Dokler se ni na visoki poti pojavila ograda. Bi jo prestopili, pa so se konci naših zvestih prijateljev, ki nam omogočajo vzpon, zapletli vanjo. Seveda smo potem imeli marsikaj povedati, z nasmehom na obrazu. 

Ugasla žičnica

Pogledi na plaz, nato pa naprej, mimo postaje ugasle žičnice in dosti bolj žive koče. Kjer so očitno tudi že vstali. Saj je bil skrajni čas, dan se je naredil, luči smo lahko pospravili. Nad nami je bila megla, zapodili smo se proti njej, v smeri nekdanje vlečnice je vsake toliko neprijetno zaropotalo. 

Vetrovni vrh

Očitno čas počasi hrusta še tako trdo železo. In bodo leta smučanja tod okoli kmalu zgolj še oddaljen spomin. Sneg nam je nosilo v obraz, pršič je neprijetno pikal. Prava avtocesta je vodila do grebena, proti vrhu je sledilo zgolj še nekaj korakov. Tam smo postali, videlo se ni skoraj nič. 

Pod meglenim pokrovom

Mogoče je kaj videl veter, ta se je zaganjal mimo nas, ko smo očistili lečo kamere, ki dan in noč kaže urbi et orbi kako je pri angelih. In naredili nekaj hitrih fotografij s premrzlimi prsti. Nato pa zavili v meglo, tipali skozi belino, po obrazu nas je pikalo. Peljali smo mimo koče, tam v daljavi se je že kazala sled jasnine. 

Smuka

Proti Zelenici so se valile kolone, zdrveli smo mimo, vse do konca, parkirišča. Z obljubo, da to ponovimo. Tako ali drugače.

Cicelj in tam okoli

Dan, ki sem ga sklenil izkoristiti. Torej ne pustiti vnemar, zapisati pozabi in pokopati globoko tja, kjer ga nikoli nihče več ne bo našel. Sedel sem v jeklenega konjička in se odpeljal raziskovat. Nenavadna vršička, visoko nad dolino, kamor pelje ozka in zavita pot. 

Grajski pogled

Sedaj po njej zlahka prijahaš tudi na štirih kolesih, včasih so morebiti tja drdrala zgolj konjska kopita. Kolesa sem pustil tam, blizu grajskega vodnjaka, nato pa stopil na blatno pot. Drselo je, lovil sem ravnotežje, prav ves čas tja do Murovice. Kjer sem zgolj počasi stopil skozi cilj, pričakale me niso ovacije in ploskanje navdušene množice. 

Murovica

Je nisem pričakoval in ne želel. Zgolj oddahnil sem si, nato pa stopal navzdol, po širši poti, drselo ni nič manj. Srečanja niso bila pogosta, pozdravi pristni. Greben proti Ciclju je ostajal za menoj, na vrhu me je še vabil, pa kaj, ko sem ga sklenil obiskati z druge strani. Tam od Miklavža, pod katerim sem znova razjahal, pozdravil svetnika, nato pa sopel navzgor. 

Miklavžev pogled

Meglice so hotele zakriti, da je dan že krepko zakorakal v dopoldne, tisti, ki sem jih srečeval, so to že vedeli. Mogoče so jim to povedale ure. Ali pa nek notranji občutek. Štirinoge kosmate z repom mahajoče zverine so jim delale družbo. Na Ciclju sem postal na kratko, presenetil me je nov obiskovalec. 

Megleni Cicelj

Nato pa sem odkorakal navzdol, najprej peš, nato z mojim pločevinkom, peljal proti središču, fosilni steni in seveda situli. Vse sem obšel na enkrat, hitro in z velikim objemom. Nato pa sledil še proti zadnjemu današnjemu postanku. Visoko nad dolino. 

Vaško pokopališče

Tako visoko, da me je potem, ko sem poromal k vsem svetnikom, ki ta grič s ponosnim imenom gora varujejo, presenetilo babje pšeno. Pobegnil sem v konjička, ga še zadnjič danes zagnal in odjahal proti domu. V sončni zahod? Kje pa, saj dan še do polovice ni prišel.

Gora