Na sonce

Vsaka zima je posebna. Nekatere nam nasujejo snega, da ne vemo kaj bi z njim. Druge so prav skope, spet tretje ga namečejo v valovih, vmes pa nam vzbujajo upanje s pomladnimi vložki. Saj bi težko rekel, katera od teh je najboljša. Vsaka ima svoje muhe, tako kot se bo vedno našel kdo, ki bo vihal nos. 

Grozljiva nakaza

Čakali smo lep dan, ko bi na smučišču nad Sovčami lahko dekleta nekajkrat zavila po pripravljenih progah, sam pa bi se podal v sedaj že tako znane gozdove. In kot pravijo, kdor čaka, dočaka. Dan je bil lep, ravno prav hladan, snega še dokaj dosti. Vsaj na prvi pogled. Kajti poti so že kazale gola rebra, včasih je bilo treba sneti smuči. 

Ledeni oklep

Pomlad prihaja, kar je prav, saj je tudi čas za to. Samotna je bila tokrat moja pot, srečanj ni bilo. Razen s ptičjim čivkanjem v spodnjem delu in sončnimi žarki višje. Voda je bila zjutraj okovana v led, pregrada je bila z belo brado in vedno bolj škrbastimi zobmi kar nekoliko grozljiva. Pohitel sem mimo, zagrizel v breg. 

Pod sončnim vrhom

Dobrač je bil kot že toliko juter najprej obsijan s soncem, kmalu se je v tople barve odel tudi vrh nad menoj. Ob smučišču Stole sem se vzpel do najvišje točke, do tja, kjer se srečajo tri meje. Zgodnja ura je pomenila samoto, ki pa se je z drdranjem vlečnic kmalu razblinila. Užival sem na vrhu, tik ob lesenem znamenju, dokler ni do mene prišel hrup smučarjev. 

Dobrač 

Še hitro sem pogledal proti dolini, kjer se je življenje že prebudilo, nato pa po premisleku zavil na znani travnik. Nekaj lepih zavojev se je hitro izteklo na cesto, ki je pozimi tudi sankaška proga. Sedaj ni bilo več kaj razmišljati, bele odeje v gozdu je bilo marsikje zgolj za vzorec, treba je bilo slediti cesti. 

Zavoji

Tudi njej je topli jezik v spodnjem delu stopil sneg, nekje so se še našli obvozi, tik pred koncem ne več. Previden prehod, spust čez travnike in nato prečenje do roba smučišča. Že sem bil nazaj, tam na koncu, kjer se je zjutraj vse skupaj sploh začelo.

Sovče