Pomladni parobki

Ko pride pomlad parobki nad Kokro oživijo. Takrat je čas za obujanje poti, kjer je enkrat že stopal korak, ki so sončne, razgledne, cvetoče. Ozka stezica, brez vseh oznak, se nad cesto strmo vzpne. Kurice so že skoraj odcvetele, čas njihove beline je minil. Tako kot počasi pomladna toplota liže sneg na Krvavcu, katerega rob se vidi tam daleč. 

Svetloba

Zavoji si sledijo, z višino vidiš vedno dlje. Ko se svet odpre, se smeješ. Travniki pod Zajcem so cvetoči, trobentice med suhimi travami predstavljajo pravi barvni kontrast, lapuh kosmatinec na obronkih išče sonce. Življenje se vrača, razgledna ploščad vsaj sem in tja vrvi od mladosti. Danes ne, mir je vse naokrog. 

Kurice

Križišče poti, vsak zavija po svoje, čisto prav, saj drugače ne more biti. Cesta vodi do kmetije, bližnjico pod njo z veseljem pograbiš, v strahu pred jeznim kosmatincem, ki je danes zaspal, odhitiš mimo. Ceste kar noče biti konec, kot bi ne vedela, da vedno komaj čakaš, da prav tam, kjer se konča, ujameš najlepši del potepanja. 

Čudovito potovanje

Ozko stezico, ki visoko nad dolino preči pobočja tja proti Čemšeniku. Tam se ne dvigaš in ne spuščaš. Tam zgolj sanjaš. Kajti tam je vse zavito. Debla, ki skrivenčene veje iztegujejo nad praznino. Skuštrane trate, ostanki grmovja. Zelenje smrek, ki ga je neki veter odpihnil od kdo ve kje. 

Suhe trave

Vse tja do koče, kjer zaprte duri ne motijo, saj takoj zaviješ navzdol, ob potok. Njegova prešernost sproščenih spon je prav nalezljiva. Z njim poskakuješ po kamniti poti, redki sončni žarki se lovijo v kapljicah. Greš mimo klopic in prek skal, zadnjič preskočiš vodo, zaviješ v sotesko in še naprej. 

Čemšenik

Slediš znanki prav do tja, od koder si prišel. Kajti tu zaključiš krog, pohajanje je mimo, kot vedno ostanejo le spomini, zapisani nekje globoko. Pelješ se domov, toda del tebe ostaja tam gor, na pomladnih parobkih, med cvetočo lepoto.

Potok