Luknjačus Alpinus Labacensis

Višje, še višje, Viševnik. Sva se odločila med vožnjo. Saj glede na dokaj borno količino snega niti ni bilo veliko izbirati. Pokljuka je bila že vnaprej določena, le pri odcepu na Mrzlem Studencu je bilo treba zasukati volan. 

Jutro nad Pokljuko

Na Rudnem polju je vse spalo, menjava ure in s tem krajše jutro ni še nikogar vrglo iz postelje. Zvezde nad nama so obetale lepo jutro. Ko sva se že na začetku poti smejala znaku, ki je nakazoval, da je treba smuči nesti. Seveda na kaj takšnega še pomislila nisva. 

Vzpon

Smučišče je bilo trdo, ko se je naklon povečal, so pomagali navzgor srenači. Toda strmina ni bila najhujša težava. Kaj šele nevarnost. Ta je danes prežala drugje. Med tem, ko včasih kakšen luknjač prav s posebnim veseljem naluknja lepo turnosmučarsko sled, je pri najbolj priljubljenih zimskih ciljih to močno potencirano. 

Sled luknjača

Kajti pobočje nad smučiščem ni imelo ene sledi pešcev, temveč je bilo videti kot bi se čezenj zapodila horda podivjanih bizonov. Vse prehojeno, prerito, preluknjano. Seveda je bila hoja po takšnem naporna, psi ne primejo kot bi morali, srenači, ki bi morali zagrabiti v pomrznjeni sneg, obvisijo nad prazno luknjo. 

Horda

Potem se loviš, palice preprečijo zdrs nazaj, pri sebi pa ponavljaš kar po spisku besede, ki niso za javnost. Le tam, kjer gre sled predhodnikov toliko desno, da se nobenemu izmed luknjačev res ne da več opravljati svojega življenjskega poslanstva, je možno hoditi kolikor toliko normalno. 

Plesišče

Na srečo je bila sled pod Plesiščem še cela, pa tudi višje se je nekako uspela izogniti povsem prerešetanemu pobočju. Do zadnjih metrov pod vrhom, kjer pa sva tako ali tako šla seveda peš. Med tem se je rdeča črta na vzhodu spremenila v svetlobo, ki je nad oblačnostjo naredila nov dan. 

Očak in oblak

Na vrhu sva postala, se razgledala, poslikala vse naokoli. Nato pa odsmučala. Vsak malo po svoje, iskaje nezvožene dele pobočja. Saj je bil drugje pravi rodeo, pomrznjeni ostanki prejšnjega dne za smučanje niso bili užitni. Na sedlu pod Plesiščem sva spregovorila nekaj prijaznih besed s pešcem. 

Viševnik

Ki ve, kako se hodi. Saj bi rad smučal, a starostna betežnost ne dovoli. Zavila sva v gozd, našla strm, toda odličen prehod med skalami. Pogojno užiten, ga je označil Borut. Točno tak je bil. Prečka naju je nižje pripeljala na rob smučišča, preskok čez smreko, pri veliki skali mi je noge kar same od sebe potegnilo narazen. 

Smuka

Do parkirišča je sedaj letelo, zavoji po pomrznjeni podlagi in seveda smuk na koncu. Ob avtomobilu sva po odzivu tistih, ki so šele odhajali, vedela, ali prihajajo iz našega glavnega mesta ali ne. Pogled na registrsko tablico je povedal vse. Le kaj bi mi brez njih, koga bi imeli v zobeh, se nama je še dolgo smejalo.

Smuči na ramo!