Jutro z angeli

Zgodnja jutra so kot vedno stalnica. Hiter skok do angelov to zimo tudi že nekako. Vseh treh tam gori nad Zelenico. Ko sonce šele počasi odpre oči, se pretegne in zaspano pokuka čez obzorje. Da bi videlo, kaj je novega. In kdo pomaga preganjati noč. 

Sonce se preteguje

Na poti s parkirišča me znova obhajajo dvomi. Vedno nekoliko s hrepenenjem sledi pogled visokemu plazu. Danes je prazen, zadovoljno ugotovimo na vrhu nove poti. Samota tam gori mi nič ni všeč. Zato se držim prvotne misli, pobočja Begunjščice samo pobožam, tako, od daleč. 

Strma pot

Nato pa preko igrišča neke velike, z nafto gnane živali prisopiham pod vrh nekdanje vlečnice. Kratek spust in že se vzpenjam po zadnjem pobočju. Dva obračata na začetku strmine, očitno se jima zdi prehuda. Druga dva prismučata navzdol, eden posmrka, da je trdo. 

Vrh

Sam se zgolj nasmehnem, diham navzgor, malo gledam, kje so že hodili, kjer ne najdem sledi, grem po svoje. Nobenih težav, svetloba se razliva preko oblin, sence rišejo groteskne slike. Na vrhu se nasmehnem vsem, ki morebiti gledajo posnetek kamere, stopim po grebenu do sončnega razgledišča, pustim, da pljuča zajamejo jutranji zrak. 

Kamniti možje

Kratke priprave, še sebe shranim, tako za spomin. Nato se spustim malo nižje, prvi zavoj ali dva že dolgo nista užitna. Peljem proti sedlu, res je trdo, nekoliko trese. Toda nič zato, zavoji si sledijo proti koči, malo raziskujem drugo pot, nekdanje smučišče. Mimo oskrbnika in prvega obiskovalca se zaženem navzgor. 

Nad kočo

Na pobočjih spodnjega dela plazu najdem nekaj najlepših zavojev. Centimeter ali dva novega snega pršita za smučmi, tudi po smučišču gre odlično. Še enkrat zavijem na širna pobočja daleč pod strmimi stenami, mimo gruče pohodnikov švignem do zadnje strmine, nato pa že zaviram tik ob uravnavi, kjer stoji pločevina, prav tam, kjer sem nekaj atomov časa prej začel.

Nekdanje smučišče