Mavrica

Tudi na sicer znani poti se lahko zgodi kaj nepričakovanega. Kar te pusti odprtih ust in polepša dan. Povabi k še novim vračanjem. Morebiti kaj res izjemnega. Ali pa zgolj drobna malenkost. Lep cvet recimo. Suhi listi, ki jih jesenski veter strese z vej. Prve snežinke. Mavrica. Ki se razpne prav tja gor, do nebes. 

Preplet

Seveda pa do njih ni tako enostavno priti. Treba je iz solzne doline najprej do sv. Petra. Kar sicer ne vzame veliko časa, kar tako, spotoma, pa tudi ne gre. In je že tu lepo. Vidi se globoko, vidi se daleč, skoraj do tja, kjer smo doma. In če ključar menda večnega kraljestva nima nič proti, se splača naprej. 

Ključar

Do koče, ki jo sredi tedna straži zgolj dobro hranjeni muc. Ki pa osamljeno toži in išče koga, ki bi mu delal družbo. Drgne se ob ograjo, gleda, se pretegne, nato pa znova nadaljuje s svojo žalostinko. Ki počasi zamre, ko mimo lovske koče in nekaj nepričakovanih hišk sredi ničesar jadraš naprej čez uravnavo do hude strmine. 

Stražar

Ki se ji, če hočeš kar naravnost navzgor, skoraj ne moreš izogniti. A kaj bi to, ko se vendar splača. Potruditi. Saj se od tam, od koder se višje ne da, vidi cel svet. In še naprej. In tam je še razgledni grebenski štrcelj, nad prepadnim področjem, tako daleč od vasi globoko spodaj. 

Oblačni pogled

In seveda mavrica. Tista, ki se je malo prej napajala v Blejskem jezeru, je izzvenela. Ta je že druga. Skoraj pod nogami švigne kvišku, se dotakne jasnine in na prvi pogled izgine. Toda ko bolje pogledaš, vidiš, da se komaj vidno barve prelivajo še tam pod v oblake zavitim Stolom. 

Mavrica

Lahno rosenje počasi ponehuje, ugaša igro svetlobe, treba je nazaj. Kar po bližnjici, ki jo najdem v stezici, prvič videni. Osamljeni muc, danes se ne bova videla več, še Sv. Petra pozdravim zgolj od daleč. Drdram po ovinkih in tik pred koncem te svoje poti pozdravljam tiste, ki so šele na poti do sv. Petra, na poti do nebeških vrat. 

Ugašanje

(Begunje-Sv. Peter-Smokuški vrh-Jecola)