Tic Tac Tuc Toe

Kratka igrica devetih polj, kjer poskušaš postaviti tri krogce ali križce v vrsto. Igrali smo jo kot otroci, obudili pred leti, ko sta bili dekleti ravno prav stari. Sedaj sta že toliko, da imata svoje obveznosti, muhe, želje. 

Slap pod Iglico

Tako sva igrico odigrala sama. Le da sva ji dodala še četrto dimenzijo. Vmes se je namreč vrinil še Tuc. Tam ob slapu pod Iglico, pravem mestu za začetnike v navpičnici. In stare zaljubljence, ki znova skušajo prezračiti kosti. 

Hm, bi plezala ali nabirala regrat?

Iskal sem oprimke preteklosti in se mimo zarjavelih ostankov nekih drugih časov dvigoval ob svoji igri. Seveda sva šla po vrsti. Prvi križec je bil Tic. Začetek in spoznavanje. Prijetno je bilo božati skalo, se dvigovati kot po lestvi, brez velikih naporov ali visenja na robu padca. 

Prvi križec 

Takoj za menoj je poskusila, kako je, če si prost, če te nihče ne vleče, ko sta le ti in stena. Brez težav je poiskala oprimke do vrha in se polna veselja spustila k meni. Okoli naju je vladala samota, pohodnika, ki sta preizkusila ozek preduh z lesenimi pomagali, sta kmalu odšla po svoji poti. 

Prosto

Drugi je bil Tac. Blizu, na dosegu roke, do iste točke na vrhu. Sva ponovila vajo, naporov in hudih preizkušenj v takšnih smereh ni. Ob vzponu je na skalni polički prestrašila martinčka, pomladna toplota ga je privabila na plano. Odšel se je gret drugam, tja, kjer ga roke, ki segajo proti nebu, ne bodo več motile. 

 Zeleni Tuc

Tretji je bil Tuc. Skozi zelenjavo proti desni. Sem se smejal, ko sem plezal navzgor. In zagotavljal, da je tu ne mislim slikati. Ne bi bila prav dobra fotografija, se je smejala nazaj. Nisva bila več sama, prijazno smo se pozdravili, vsi enako misleči. Izbrali so svoje izzive. 

Kratki Toe

Najin je bil še četrti. Toe. Spodnji del. Za danes bo dovolj, lepi oprimki, prava težavnost, spoštovati moraš svoje meje in vedeti, po kaj si prišel. Prijeten je bil klepet, ko sva že odhajala. Tja dol v vas, na cesto, proti domu. 

Igralno polje

(Bohinjska Bela – Tic, Tac, Tuc, Toe)