Lajnar in njegov maček

Bil je rdeč. In kosmat. Pravi gizdalin. Ko je čez parkirišče stopal proti nama in ob tem počasi mahal s svojim visoko dvignjenim repom. Pojedel je košček kruha, misleč, da je predjed. Nad novo porcijo se je zmrdnil, šel dvakrat naokoli, nato pa jo ubral za nama. 

Gizdalin

Prepričan, da prava porcija šele prihaja. Nekje na vrhu. Sneg ga ni motil, drobne tačke so drobencljale ob smučeh, malo sem in malo tja. Do sedla, kjer sva jih odložila, saj so bila pobočja proti Dravhu brez milosti povsem kopna. 

Skupaj

Stopala sva po poti, lepo je vodila sem in tja do najvišje točke. Razgledi so bili kot na vseh kucljih nad Soriško planino čudoviti. Predvsem tja dol, v graparski svet. Čudili smo se, vsi skupaj, postali na robu in se spustili do skale malo nižje.

Graparski svet

Tam je moral nekaj začutiti. Mogoče tisto kosilo, ki ga je tako čakal. Zapredel je, skoraj neslišno zamijavkal. Čeprav sva upala drugače, mu obetala marsikaj na Lajnarju in celo spust s smučmi, ga ni nič ganilo. Vsake toliko sva pogledala nazaj in ga videla, kako naju z roba opazuje. To je bilo slovo. 

Lajnar in Slatnik

Na sedlu sva nadela smuči, se vzpela do konca snega, korakov po suhi travi do vrha je bilo komaj za prste na rokah. Ob železni bunki, ostanku nekega časa, pozabljenega strahu, sva še gledala na drugo stran. Videla ga nisva več. 

Slovo

Verjetno si je našel nekaj dobrega, sva se tolažila. Mogoče pa se je le bal Lajnarja. Kdo bi vedel, kakšne neporavnane račune sta imela. Javila sva se tja čez gore, v daljavo, domačim. Pripravila smuči, določila smer, naredila prvi zavoj. 

Nekaj ga je še ostalo

Ki so mu sledili številni po čudovitem snegu. Pomlad se mu še ni poznala. Samota je bila naokoli, motila je nisva, vriski so ostali nekje v naju. Pripeljala sva do parkirišča, pospravljala opremo, z očmi, uprtimi tja, od koder bi lahko prišel. 

Pomladni zavoji

Rdeč in lep, z visoko dvignjenim repom. Gizdalinski. Katerega podoba le počasi, res počasi, bledi v spominu. 

(Soriška planina – Dravh – Lajnar)