Peričnik

Dan ni bil kaj posebnega. Toda po nočnem škrebljanju dežja so oblaki kapljice zadržali v sebi. Mogoče je bilo ravno oblačno nebo tisto, ki je senco prineslo tudi k enemu izmed pogledov. Pa nič zato. Se je že kmalu razjasnil. 

Pohodnik

Kar je prav, saj je bilo korakov do cilja kar nekaj. Skozi Mojstrano in naprej po cesti. Sedaj je še zaprta, zato nam ni nihče prismrdel pod nos. V miru smo se lahko posvetili znakom pomladi ob robu, ostankom snega, celo kakšna kepa je priletela. 

Toplina

Dokler ni nad nami začelo bobneti. Taljenje snega v gorah polni struge potokov, skok čez visoko stopnjo iz konglomerata prinaša bučanje. Seveda je bil nujen sprehod pod vodno zaveso. Nato pa še vzpon do gornjega slapu. Nižjega, a še bolj skrivnostnega in zapeljivega. 

Peričnik

Previdno smo sedli na skalo ob prepadu, zobali čokolado in gledali vodo, kako za trenutek nekoliko umirjena skaklja mimo nas. Že trenutek kasneje je padla daleč navzdol, v dolino, le slab streljaj od Bistrice. Kje bo končala, smo si komaj mogli misliti. 

Zavesa

Dolga je bila še njena pot. Naša ne tako. Znova smo bili na cesti, med klepetom in miselnimi zankami smo ji sledili nazaj do Rosa, tam zavili na namočeno in mestoma še sneženo pot, se odcepili navzgor in kmalu stali na obali Krede. 

Zgornji slap

Dolinica sredi gozda, kjer so nekoč pridne roke greble želeno kamnino. Danes jo krasi jezerce. Motne zelene barve, polno življenja. Ki skače, se odriva, plava in se potaplja. Desetine krakov sem ter tja. Divje. 

Razigrana

V mislih na poletno čofotanje smo jo mahnili nazaj do Mojstrane, tam pa lep zaključek izleta. Nad katerim sta dekleti že takoj vihali nos. Planinski muzej. Prvič in zagotovo ne zadnjič. Zgodovina, dejavnosti, pripomočki, relikvije. 

Grofica iz Krede

Opomin na poznane, videne, tiste, o katerih sem zgolj slišal. Vrvi zlatih navez, klini čudovitih smeri. Vabilo in svarilo. Prijazen pozdrav na izhodu in še tistih nekaj korakov. Čez Savo do našega doma. Ki nas je počakal, kot še vedno do sedaj.

Domača zbirka