Malo sem razmišljal o polovički. Poti seveda. Tisti z veliko začetnico. Pa me je ustavil pisan pogled, da sva rekla, da bova to pot ubirala skupaj. Zaradi razgovorov, ki ti jih omogoča, zaradi gibanja, končno medalje, ki jo dobiš po toliko in toliko obiskih. Ki menda samo mene zanima, nekaj pomeni. Itak. Pa saj je imela prav.
 |
| Izvir |
Tako ali tako se je že skorajda večerilo. Zato sem jo mahnil od domačega praga proti Kosezam, mimo menda na pol čudežnega izvira. Kjer mestne oblasti zatrjujejo, da voda morebiti še pitna ni najbolj, kaj šele zdravilna. Zavil sem proti bajerju, nekaj rac je mirno križarilo nad večerno vodo. Zagrizel v bližnji gozd, kar malo presenečen, saj sem opazil, da je v njem pravo močvirje.  |
| Koseški bajer |
Izognil sem se največji mlakuži, za vpis, nadaljevanje neke šahovske zgodbe. Se izvil iz goščave, zakorakal proti trim stezi, odvil k živalskemu vrtu. V mraku so se na nekaterih napravah ob poti še zvirali nekoliko okoreli rekreativci, otroci pod zaskrbljenim pogledom staršev. Pred ograjo, ki zamejuje ujetništvo bolj ali manj eksotičnih živih bitij našega planeta, sem zavil navzgor.  |
| Trim steza |
Stopal po temnem gozdu, sam. Prišel sem do Rožnika, postal za nekaj sekund pri Cankarju, za pogled na lučke v daljavi. Šel mimo cerkve in na drugi strani navzdol proti Čadu. Na cesti ni bilo nikogar, kar malo strašljivo osamljena je bila. Na poti proti Tivoliju mi je nasproti prišlo nekaj sprehajalk, nekatere s psi, druge neustrašno same. Saj ne, da bi se morale bati mene.  |
| Rožnik |
A nikoli ne veš, kateri norec ti skoči iz grmovja, bi me skrbno poučila. Saj ima prav. No, danes sem srečno prišel do osvetljenih poti pod Tivolskim gradom, tu je bilo sprehajalcev že več. Šel sem proti Celovški cesti, jo prečkal, v prepletu ulic tam levo od Uniona skorajda zašel. Če človek ni z mislimi pri stvari, se hitro kaj zgodi. Šel sem skozi večer … naprej v smeri doma.
 |
| Jakopičevo sprehajališče |
Ni komentarjev:
Objavite komentar