Vranja Peč

Za soboto je bilo napovedano bolj klavrno vreme. A vendarle naj bi bilo v Kamniku in okolici dokaj suho. Ko sem se zjutraj zbudil, je po strehi malo ropotalo. Ne preveč, zgolj toliko, da sem takoj vedel, da zunaj prav sitno mrli. Do prihoda Larsa in Jureta je bilo še zadosti časa, radarska slika je kazala, da padavine odhajajo. 

Meglena Peč

Malo čez osmo smo se trije mušketirji zapeljali do vasice Vranja Peč. Parkirali smo v bližini mrliške vežice, pogledali v oblačno nebo, potem pa odšli na pot. Skozi vas smo jo mahnili v nasprotni smeri urinega kazalca, zavili v Muri Land (ja, tudi mi smo se smejali tabli na začetku vikendaškega zaselka) in izginili v gozdu. 

Zeleno prehaja v belo

Iščoč ostanke nekih že zdavnaj izgubljenih stezic smo se prebijali proti razglednemu mestu, od koder so sredi druge vojne morije motrili eden drugega. Sovražno nastrojeni, zgolj preko merka pehotnega mitraljeza Težka Breda. Mi smo na skali z nekaj oznakami čudne barve ugotovili, da je vse naokoli megla, zavili levo, se vrnili na svoj osnovni krog in šli skozi meglene gozdove od ene točke do druge.

Sled

Vse dokler nismo po cesti, ki pripelje iz Kamnika, zaključili kroga. Seveda spet prav v Vranji Peči. Kdo bi si mislil, da sta si tam dva Goloba, verjetno žena in mož, omislila svojo ulico. Očitno sta (bila) skregana, saj je eno tablo z imenom ulice (in letnico rojstva), postavila ona, drugo prav nad njeno pa on. Ali špetir še traja, ne vemo. 

Čigava je ta ulica?

Mimo bevskajočega cucka, ki bi nas sedaj res že lahko poznal, smo šli še do ptičje hiške z vpisnim listom nad Muri Landom (ja, spet smo se smejali). Potem pa ob mrliški vežici zagrizli v breg, sledeč zapisom dosegli vrh strmine po levi strani in ni bilo lahko. Je bilo pa zato na drugi strani, ko smo se že spuščali, lažje. Toliko o tem, ali je predhodnikom verjeti. 

Lars nad Vranjo Pečjo

Vmes smo se spustili nad steno, razvozlali odpiranje velikega modrega jajca in s tem prišli do vpisnega lista. Juhej. Vrnili smo se do parkirišča, odpeljali v Kamnik, kjer naju je Lars zapustil. Z Juretom pa sva se odpeljala v Tuhinjsko dolino, se tam premikala od ene cerkvice do druge. Seveda predvsem z namenom vpisov. 

En jajc

Pri cerkvicah nekoliko iz vasi, sem si obetal nekaj hoje, pa z Juretom nisva bila enakih misli. On bi se povsod pripeljal čim višje, po možnosti prav do vpisnega lista. A pri zadnjem, svetem Vidu, se mu je zalomilo. Na enem od začetnih klancev je avto zakopal, treba ga je bilo parkirati nižje na prvem primernem mestu, midva pa sva peš zagrizla po cesti v breg. 

Jesenski gozd

Hvala bogu sem sam pri sebi zamomljal v brado. Hoja skozi jesenski gozd je bila več kot prijetna. Kaj prijetna, pravi užitek. Ko sva prisopihala do cerkvice, sva se najprej vpisala, pogledala v notranjost, potem pa na robu cerkvenega obzidja spila radler in pojedla piškote. Za nagrado in lep zaključek dneva. Saj naju je čakal le še spust do avtomobila, vožnja proti Kamniku, mojemu premičnemu domu.

Sveti Vid