Stol

Ura je kazala pet minut čez šesto, ko sva z Ajdo naredila prve korake po tako znani poti nad Ljubeljem. Po travniku navzgor, mimo zaspanega slepca, ki ni niti trznil ob najinem mimohodu. Zavoj na servisno pot, ob pogledu na plazove Begunjščice in sonce, ki je sililo na plano za Košutico, nadaljevanje do koče na Zelenici. 

Jutro nad Ljubeljem

Nisva se ustavljala, šla sva naprej, po travniku mimo krav, ki so mulile travo in debelo gledale. In konj, razposajenega žrebička. Malo nad kočo pri izviru Završnice se nama je odprl pogled na Blejsko jezero, že sva se vzpenjala, vse do sedla Šija. Tam je Ajda odločila, da bova po zgornji poti izgubila manj višine. 

Sonce za Košutico

Zato sva zavila desno, prečila pobočja, se ob grapi po nekaj jeklenicah in pod strmimi stenami spustila v krnico, ki pelje proti Stolu. Začela sva se vzpenjati med ruševjem, pogled na sive skale pod modrim nebom, najin cilj, najvišji vrh Karavank. Vzpon na sedlo med Malim in Velikim Stolom je gruščnato, erozija je tukaj naredila svoje, vsak dan še odkruši kakšen kamen. 

Na paši

Vedno bolj je pihalo, ko se nama je odprl pogled na drugo stran sva presenečeno zagledala sivo nebo, oblaki so se širili, vrhovi nekaterih očakov Julijskih Alp so bili zakriti. Zagrizla sva naravnost navzgor, preko travnikov, se malo pod vrhom priključila široko shojeni markirani poti. Samota, redka srečanja, so ostala pod sedlom, tu je bilo pohodnikov več, prihajali so iz vseh smeri. 

Jekelnica

Pogledala sva k sosedom, na Ovčji vrh, Celovško kočo pod njim, razmišljala o tem, kam vse bi lahko še šla skupaj. Ozrla sva se naprej, danes moči, volje, predvsem pa vremena za nadaljevanje ni bilo. Po počitku na brezvetrni najvišji točki sva se spustila nazaj na sedlo, kaj hitro zavila na melišče, po njem prišla do prečne poti nižje. 

Pred sedlom

Ajda je bila nad takšnim spustom navdušena. Na razcepih sva se odločala kam naprej, zavila proti Šiji, po spodnji poti, vračala proti Ljubelju. Začudila sva se večji skupini tabornikov, ki so očitno šele odhajali proti Stolu, spraševali o trenutnem vremenu. Sva povedala, si mislila, da bodo vodniki že vedeli, kako in kaj. 

Na Stolu

Krave in konji so se sedaj prestavili prav do Zelenice, trojica je stala skupaj, kot barvna lestvica so bili črn, bel in rjav. Spust po servisni poti, po petih urah in pol sva bila nazaj. Zadovoljna, kaj bi ne bila. Je vendarle lepa pot, zanimiv vrh, predvsem pa odlična družba.

Melišče