Osolnik

Bil je nenavaden podaljšan konec tedna, ki ga še sedaj počasi žvečim, razmišljam, premlevam. Je bilo to, ono, nekaj tretjega? Verjetno vse skupaj, predvsem pa sem prav zato potreboval čas za sebe. Zvečer sem pristal v Škofji Loki, seveda na parkirišču Tehnik. Kjer me hrup, kar ga je že bilo, iz ceste, razgovorov posameznih iskalcev nočnega življenja, ni več motil. 

Vzhod

Tako, kot sem sam upal, da ne motim nikogar, ko sem zjutraj ob šestih stopil v dokaj hladno jutro in jo mahnil proti Puštalu. Ko sem pod cerkvico stopil na travnik in se začel prav zares vzpenjati, je sonce ravno vzšlo. Strmina me je kmalu ogrela, nadaljeval sem skozi gozd, palice so bile danes kar koristne. 

Hribec

Nekaj valovanja, zastrti pogledi, preko travnika z znamenjem od kdo ve kdaj, spomenika znane norije. Nadaljevanje pod vršno pobočje, strm vzpon, od premičnega doma sem hodil uro in četrt. Za vogalom cerkve svetega Mohorja in Fortunata me je pričakal možakar, naglas ga je izdajal, ni bil iz teh koncev. Malo je potelovadil, potem gre precej lažje navzdol, je povedal. 

Na travniku

Sem mu pokimal, se strinjal, da bi tudi sam moral kdaj narediti kakšen gib za zbuditev te in one mišice. Stopil sem do najvišje točke, obrnil. Še tretji je prišel, ravno prav, da smo se pozdravili, potem sem le še zaželel srečno in odhitel navzdol. Po strmini previdno, nisem hotel pristati (skorajda) na nosu, tako kot zadnjič, pod Lubnikom. 

Osolnik

Pot je bila znana, valoval sem do travnika, ki me je spet pripeljal do Puštala. Že sem naredil nekaj korakov po cesti navzdol, ko sem se hipoma premislil. Obrnil sem in se vzpel do svetega Križa na Hribcu. Tam sem sedel na kamniti zid, bingljal z nogami nad praznino, gledal Škofjo Loko, grad približno na moji višini. Pil radler, počival, užival začetek dneva. Preden sem odšel navzdol, skozi spodnji trg do Tehnika in avtodoma.

Pogled s cerkvenega zidu