Bloški krog

Bil sem sam. In zato je bila tudi moja današnja pot temu prilagojena. Precej bolj neusmiljena do mišic na nogah, glave, telesa kot takšnega. Toda, saj vedno lahko kaj odvzameš, skrajšaš … ali pa podaljšaš in si tako vse skupaj še dodatno začiniš. Jutranje slovo od bloškega jezera me je po cestah te zanimive planote peljalo proti Svetemu Vidu. 

Jutranje meglice

Vasica, pri kateri imaš občutek, da je izgubljena, pozabljena nekje na koncu sveta. In preko njegovega roba sem se spustil navzdol, v dolino Zale. Obet slapov je buril domišljijo. Pa me je slap v Kotlu kar malo razočaral. Nikjer ni bilo bučanja, vode, ki se sloko poganja v globino. Zgolj široka pregrada preko katere je potoček leno mezel navzdol. 

Slapič nad Kotlom

Pa vendarle ob pravem času nedvomno tudi tu narava ustvari prvovrstno predstavo. Toda pravi biser je čakal na vrhu. Mali slapič, komaj vreden svojega imena, je padal v tolmunček. Pogledat sem šel še kamnite stražarje, se spustil naprej navzdol, do odcepa v grapo, kjer so se obetali novi slapovi. Skozi preduh med deloma preklanega balvana sem prišel do prvega. 

Slap nad preklanim balvanom

Lepotec je mezel po preprogi mahu, padal v globoki tolmun. Toda vedel sem, da se višje skriva še en slap, zato sem nadaljeval naprej, iskal prehode, sledil komaj vidni stezici. Medvedji slap je bil vreden obiska. Užival sem v miru in tišini, le šum padajoče vode jo je motil. Odšel sem nazaj, znova zajahal dvokolesnik, se vzpel do Sv. Vida, na odcepih zavijal tako, da so me peljali proti Rakitni. 

Medvedji slap

Utrujenost ni bila prehuda, kolo sem prislonil na drevo ob začetku poti na Rotovc. Zanimiv razgledni vršiček je imel še dodatno posebnost. Možaka, ki mu je beseda tekla, kot bi nekaj dni prej ne smel govoriti. In res je imela kaj povedati. Na poti navzdol sva se ločila, bil sem nekaj hitrejši. Znova na kolesu sem sopihal v klance in užival v spustih v smeri Cerknice. 

Pogled z Rotovca na Rakitno

Tam je padla hipna odločitev. Veliki Javornik je bil že dolgo moja želja, vzpon s kolesom se je kazal kot dobra možnost. In bi tudi bila, če ne bi bil že kar utrujen. Zgolj trma me je gnala navzgor, s počitki sem le prišel do vzpona po stezi, trudoma do najvišje točke. 

Metuljček

Višje se tukaj ne da, treba je bilo le še navzdol, do kolesa in naprej, proti Cerknici. A kaj, ko sem imel moj premični dom na Blokah, prav tam pri jezeru. Vsak kilometer se nekoč izteče, vzponi so bili končno za menoj, osvežitev v jezeru pa prav takšna, kot sem pričakoval. Enkratna.

Veliki Javornik