Slivnica

Da je bilo dan poprej malo preveč, ne bi nikomur priznal. Utrujenost se je še vedno zažirala vame, nisem se je mogel znebiti. Boleče noge so bile dokaz, da bi moral odnehati prej. Pa me je vendarle še nekaj vleklo. Če ne drugam, vsaj na Slivnico, pogledat, če čarovnice v svoji globoki jami kuhajo meglo, letajo okoli, počnejo, kar pač čarovnice … počnejo. 

Bloško jezero

Saj je hrib, kot mi je pred časom prišepnila domačinka, vsak dan drugačen. In še kako prav je imela. Po jutranjem plavanju mi je voda jezerca na Blokah povrnila moči, dodala nekaj k odločnosti in že sem mimo balinišča stopal navzgor po znani poti. Oblaki me niso motili, vsaj prevroče ni bilo. Prehiteval sem družine, ki so v razgretem klepetu stopale skozi gozd, nasproti so prihajali gorski tekači, ki so podirali neke svoje osebne rekorde. 

Pot

Na travnikih se mi je odprl pogled navzdol, vredno se je bilo ustaviti za trenutek. Prišel sem do koče, zavil na cesto, se čudil lastniku, ki je svojega ogromnega psa pustil samega v odprtem prtljažniku. Na srečo ga nisem zanimal, lastniku bevskača, ki je šel mimo, pa so se v skrbi za vrečo bolh na vrvici zagotovo zatresle hlače. 

Konji

Zagnal sem se v breg, še nekaj metrov in že sem stal ob novem oddajniku. Stopil sem na najvišjo skalo, se razgledal na vse strani, kar se je videlo seveda. Potem pa pohitel navzdol, saj ni bilo, da bi se pretirano obiral. Oblaki so se gostili, čas je bil, da grem proti domu. Na poti sem znova srečeval ljudi, odzdravljal prijazno. 

Pogled v dolino

Celo kakšen kolesar je prisopihal mimo. Vijugal sem po pobočju, ob zajetju presenečeno opazil znani avtomobil. Tudi prijatelj je bil danes na Slivnici, s kolesom se je preganjal naokoli. Višinski metri, ki jih je že dosegel, tisti, ki so bili še pred njim, so mi zaprli usta. Pa sem se hotel pohvaliti z mojimi dan poprej … Še nekaj metrov, že sem bil na cesti, peljal … domov.

Vrh