Nauportus

Po dokaj mirni noči je zjutraj po avtu in domu tam v Bistri škrebljalo. Dež kar ni hotel ponehati, zato sem se ob vedno redkejših kapljicah vseeno spravil na kolo in odpeljal naokoli. Najprej do Vrhniških bajerjev, kjer so ribiči še pod dežniki čakali na dober ulov. 

Vrhniški bajer

Postal sem ob vodi, opazoval lokvanje in zadovoljno ugotavljal, da je dež že skorajda ponehal. Napoved se je vendarle uresničevala. Pa vode vseeno nisem imel zadosti, postal sem še ob Ljubljanici, opazoval reko, ki je lenobno tekla proti glavnemu mestu. Spet na kolesu sem se peljal do naslednjega bajerja, teh je okoli Vrhnike očitno več kot preveč.

Lokvanji

 Zaokrožil sem po kraju, zavil v smeri Horjula in pred njim porival kolo po močnati podlagi do roba razglednega travnika. Presenetil me je šotor, očitno se je tu nekdo naselil. Skozi Horjul sem peljal do Vrzdenca, še en vzpon, križ v spomin na kongres izpred časov so postavili na razglednem mestu. 

Na robu razglednega travnika

Vzpon do končne točke mi je popil moči, zaklad v goščavi pa pridelal nekaj prask. Spust nazaj do ceste, kolesarjenje do Stare Vrhnike in nato vzpon do Gadna, kjer sem ob vzponu spet dihal na škrge. Do partizanskega bivaka je bilo treba znova … seveda dol in nato nazaj gor. 

Križ nad Vrzdencem

Očitno je bila danes to moja usoda. Da bo kaj drugače do začetka Ajdovskega zidu si niti nisem mislil. Povsem izžet sem pribrcal po cesti, ki pelje proti Logatcu, do znanega mesta pri prvem stolpu. Povsem razumljivo vprašanje je bilo, kaj vse imam v svinčeno težkem nahrbtniku, če tam ni nič tekočega. 

Opomin

Sprehod ob zidu do zadnje točke in nazaj, s počitki seveda, je bil zanimiv. Spust nazaj do bajerja, kjer so verjetno nekoč kopali glino, pa mi tudi ni popil dodatnih moči. Vzpon na železno konstrukcijo, nato pa hvaležnost za prevoz pod Ljubljanski vrh. 

Okno ob Ajdovskem zidu

Prav do najvišje točke se ne da, jo je zasedla vojska z radarjem. Slovo od prijatelja, spust s kolesom navzdol, do Retja in enega od izvirov Ljubljanice. Od tam pa z zadnjimi močmi še do parkirišča pri Bistri. Lep dan je bil, utrujenost pa takšna, kot se za nekoga nekaj čez abrahama spodobi.

Retovje