Sem imel čas. Enostavno zato. Sem zbral voljo, se po službi odpeljal do Šmartnega. Partizanka je bila hipna odločitev. Čisto enostavno. Razen seveda pred samim začetkom, saj niti po treh krogih tam mimo šole in željnemu pogledovanju proti parkirišču ob pokopališču nisem videl prostega mesta. Končno sem štirikolesnika pustil na makadamu na drugi strani avtoceste, le nekaj korakov stran od prvotno predvidenega mesta.
 |
| Kako smo majhni |
Že po prvih korakih v strmino mi je postalo vroče, dan je bil skorajda brez oblačka, sončen, lep. Posamezne meglice, ki so se vlekle preko modrine so bile zgolj prijeten okras. Mimo osamljene, zapuščene hiše sem izginil v gozd, nabiral korake po stezi, ki me je pripeljala do pravega vzpona. S te strani najraje hodim do vrha prav tu, naravnost navzgor, pretirane gneče običajno ni.  |
| Šmarna gora |
Nekoliko grizeš kolena, kar je čisto prav. Najbolj pa mi je všeč, ker se kar na enkrat pojaviš na vrhu, na poti, ki gre okoli cerkve vse naokrog. Že je tu razgled, na ravnino spodaj, majhne hiške, še manjše ljudi. Trenutek, ko se zaveš, kako nepomembni smo, zatopljeni v svoja življenja, drobne radosti, minljive stvari, za katere imamo občutek, da nas napolnijo.  |
| Pogled proti domačim krajem |
Pa vendarle smo enkratni, tako kot vsaka živa ali neživa stvar na tem planetu, zasijemo kot utrinek in že nas ni več. Zgolj spomin … res hitro bledi. Kratek čas sem ostal, hrup ljudi me ni motil. Pogledal sem še na drugo stran, proti visokim goram, krajem, kjer sem preživel večji del svojega življenja. Potem pa stopil navzdol, mimo rože.  |
Beli cvet
|
Ostala zapisana v čipu spominske kartice, navidezno sem jo otel minljivosti. Stopal sem naprej, navzdol, vedno bližje tistemu vsakdanu, na katerega sem še malo prej gledal zviška. Drobir pod nogami me je spodnesel, pristal sem na zadnji plati, čisto prav mi je, sem se kislo nasmehnil. Ko sem mimo prvih hiš znova prišel na cesto, v primestni hrup, tja, kamor se vedno vračam.
 |
| Razgled s klopi ob poti |
Ni komentarjev:
Objavite komentar