Porezen

Jutro se še ni zbudilo, ko smo tam nad Jurežem pogledali, kam bo treba. Enkrat smo tukaj ubrali neko svojo pot, ki se ni iztekla ravno tako, kot smo si zamislili. Pa tokrat ni bilo težav, smo šli prav in tako tudi prišli. Po številnih sledeh predhodnikov, Porezen je bil v teh dneh dobro obiskan cilj. 

Smerokaz

Najprej v dolinico potočka, katerega smo po dvakratnem prečkanju zapustili in dobro vidni pristopni smučini sledili navzgor. Visoko nad nami je svetila luna in kazala kod bo treba, za našimi hrbti se je za obzorjem pokazala prva svetloba dneva. Rumena se je prelivala v rdečico oblakov, zardeli so se počasi razkrajali. 

Pobočje

Dvigovali smo se čez travnike, štrikali zložno sem in tja, zavili v redki gozd, pomrznjen odprti zgornji del nas je pripeljal na prepišni greben. Veter je hitel s Primorske proti Gorenjski. V obraz nam je zmetal tisoče drobnih bodic, komaj, da smo kaj videli. Spihal je sneg, morali smo prav pogledati, da smo našli zadosti belo sled mimo koče, iz katere dimnika se je prijetno kadilo. 

Vzhod

Nadaljevali ob skalah do vršnega spomenika. Tam smo vrnili najdeno na poti, kljubovali vetru zgolj tako dolgo, da smo se pripravili za spust in seveda preizkusili dobrote iz nahrbtnika. Saj ni bilo važno, kdo ima boljše, teknile so nam prav vse. Previden spust po ubornih snežnih zaplatah, pod kočo pa naravnost navzdol. 

S prijateljema na vrhu

Puhec, ki so ga obetali zapisi prejšnjih dni je pomrznil. Zavijali smo kolikor se je dalo, lovili ravnotežje, v gozdu naleteli na boljše razmere. Seveda nasmejani smo še nekajkrat zavili preko travnika, nato pa že leteli skozi gozd, nekako preskočili potok in se vzpeli do pobočij nad izhodiščem. 

Porezen

Vsekakor navdušeni, kajti dan je bil lep, in vedeli smo, da ga še niti slučajno ni konec. Pri avtu smo še naredili prerez današnjega smučanja, te zime, ki je s snegom postregla šele sedaj. Naj le traja, smo si želeli.

Med smuko