Tourennacht

Počasi se je večerilo, dan je ugašal. Želja po snežnih strminah naju je ob pomanjkanju snega v domačih koncih pripeljala k sosedom. Kot vsak četrtek so se tudi tokrat množice turnih smučarjev po zaprtju smučišča, ki pripelje pod Tromejo, vzpenjale navzgor. 

Na pot ...

Komaj sva našla mesto, kjer sva prislonila jeklenega konjička, pripravila smuči, spregovorila nekaj prijaznih besed z domačinom, stopila na pot. Srčni utrip je bil zmeren, smer jasna, zaiti tako ali tako tukaj ni kam. Že sva švignila skozi ovinek, zagrizla v strmino, telo je prehajalo na delovno temperaturo. 

Med vzponom

Izgubila sva se v množici, ki je v tišini nisi niti opazil. Kot bi vsi spoštovali drugega, naravo, zatopljeni v svoje misli, dvigajoč mašine svojih teles vedno višje in višje. Svetlobo je popila noč, prvi smučarji so zavijali mimo nas, ki smo še grizli v strmino, navzdol. Še zadnji zavoj, mraz je stopljeni sneg zamrznil v drsečo ledeno podlago.

Dolina

V dolini so se videle vasi, svetloba luči je odsevala na oblačnem nebu. Pred menoj so bili tisti, ki so pohiteli, za menoj so prihajali še številni. Vrh je označevala lučka, konec današnje poti. Restavracija tik ob žičnici je bila nabito polna, znova najdena se nisva prav dolgo odločala. 

Vrh

Nadela sva si smuči, pomahala današnjemu vrhu, naredila prve zavoje. Lučka je risala sled, sledila sva ji iz enega zavoja v drugega. Progo je označeval nepretrgan niz luči tistih, ki so se šele vzpenjali. Sneg je bil odličen, prelomnice, strmine, uravnave. Nisva se ustavljala, peljala sva naprej, vse do končne ravnine tik pred parkiriščem. 

Prihajajo ...

Še zadnji zavoj, boleče noge, poznalo se je, da že nekaj časa nisva stala na smučeh. Razlog za širok nasmeh, pivo, ki sva si ga danes še kako zaslužila. Lepo je bilo, tu ni bilo treba veliko razpravljati. In da še prideva, sva si bila tudi povsem enotna.

Zvezde