Triangel prvič

Sedaj je bil čas. Da se znova obišče starega znanca, ki tam nad Zelenico tako zvesto čaka na obiskovalce. Triangel. Sneg je pobelil njegova pobočja, prve vijuge so kazale na vriskajoče spuste. Jutro pred službo je ponujalo ravno zadosti veliko časovno okno, da sva vedela, da se bo vzpon, povezan s številnimi zavoji do parkirišča, kjer sva pustila s prijateljem avto, izšel. 

Meglena Zelenica

Toda človek obrača, Bog obrne, pravi lepi slovenski pregovor. In res. Ne izide se vedno vse tako, kot pričakuješ, skrbno načrtuješ. Bujenje je zatajilo, zamujal sem. Pretirane jeze ni bilo, razen moje lastne. Na samega sebe. Že sva bila na Ljubelju, priprave so bile hitre, prvi koraki, še v temi. 

Prihod na vrh

Lučka naju je pospremila do plazu, tam pri koči na Zelenici je bilo že zadosti svetlo, da ni bila več potrebna. Ločila sva se, sam sem jo ubiral navzgor sledeč predhodnikom po znanem pobočju, prijatelj malo naokoli. Megle so objemale znani vrh, dva sta z njega odsmučala malo pred nama. 

Tu bo treba ...

Nič zato, snega je bilo zadosti za vse. Objel je vrh, smreke, objel vso tehniko, srce. Razgledov ni bilo, pokukala sva okoli kamere in vremenske postaje, nato pa že naredila prve zavoje po pobočju navzdol. Sprva počasi in previdno, nato pa vedno bolj odločno. Že je bilo pred nama strmo pobočje, zavoji so si sledili, prehod nad kočo, preskočila sva na plaz pod Begunjščico. 

Prvi zavoj

Pomanjkanje snega, na obisk bo moral še malo počakati. Midva sva z zavoji nadaljevala proti koči Vrtača, od nje pa je bilo do končnega zavoja, tik ob avtu, tako ali tako pravo široko poteptano smučišče. Prijatelj je zagotovil, da bo sestanek ujel, kar je bil pravi obliž na mojo slabo vest zaradi zamude. 

Koča Vrtača

Že sva mahala pobočjem nad nama, peljala proti domu. Na ustih je bila obljuba, da se prav kmalu spet vrneva. Saj je vrh številnih imen vendarle cilj, ki ne zahteva pretirano veliko časa, premigaš pa se tako, da je prav in lepo. Le razmere morajo biti prave, potem res ni kaj razmišljati. 

Smuka