Krvavec

Jesen se res počasi poslavlja. Mraz je privel preko kopnih grebenov, s seboj nosil obet konca. Toplote. Listov, ki jih tihi veter spušča proti tlom. Vznemirjene gladine jezera. Sončnih žarkov, ki se igrajo v njej. Nekega časa, ki je bil lep. Kot je vsak. Prvi sneg. 

Ko življenje odteče ...

Ni ga prinesel severni veter, ledene snežinke, ki so padale na tla, so imele kratko pot. Izbruhali so jih topovi, postavljeni po pobočju hriba z nenavadnim imenom. Zmrznjena belina je vabila, obetala prve zavoje. Treba se je bilo odzvati. Drugače enostavno ne gre, sva si mrmrala v brado, tema naju je obdajala. 

Prigoljufani sneg

Smuči so drsele po znanem pobočju. Suhe rože, sled nekega življenja, ki je odšlo. Časa, ki je minil, neme ljubezni do življenja. Zavoji po pobočju navzgor, izogibanje divjemu plesu, ledeni oklep, globoki vdihi. Vrh. Nekaj samotnih kamnov sredi beline. Lučka jih je obsijala, sence oživile. 

Ko se jutro prebudi

Iz teme se je izvila bela puhasta preproga nad globoko dolino, črnina noči se je prelila v modrino zgodnjega jutra. Na obzorju je rdečo črto narisala zarja. Lep dan se je obetal, pa saj drugače po takšnem začetku niti ne more biti. Ogrela sva se, naredila previdno prvi zavoj, kot se za začetek nove sezone seveda spodobi. 

Sence vrha

Nato pa vedno bolj odločno vijugala navzdol, se izogibala belemu pršcu, sledila bledi svetlobi lučke. Sneg je bil pisan, prijetni zavoji v nekaj centimetrih mehkobe so se menjali s trdimi odstavki. Strmine, prehodi, položnejša pobočja. Brez postanka, vse do zadnjega zavoja, tik ob stavbi postaje žičnice. 

Nezemeljsko

Ki bo čez nekaj dni hrumeče začela na tako prigoljufani sneg voziti zavojev željne smučarje. Midva sva takšnega snega imela zadosti. Pomahala sva naslednikom, ki so ravno začenjali svojo pot, sedla v avto in se odpeljala. Dan se je ravno dobro začel, svetloba je prebudila dolino, razganjala megle. Nasmeh se je risal na obrazu.

Greva ...