Okoli Begunjščice

Jesen je že globoko zajela sapo, dan je občutno krajši, obet zime. Treba je bilo izkoristiti dni, ko se je v gore možno podati tudi brez smuči, cepina, derez. Znova raziskati tako znane konce okoli Begunjščice. In mogoče stopiti tudi nanjo, kdo bi vedel, če bo čas. In volja. 

Kamniti prehod

Vprašanja, ki sem si jih postavljal tudi sam, ko sem pokukal iz premičnega doma na znanem mestu. Se podal v megleno jutro proti Zelenici, še v temi, kaj pa drugega. Komaj našel nadaljevanje, skrito za kočo, očitno me je zmedlo novo otroško igrišče. Gugalnice so vabile, toda ne danes, sem si rekel. 

Pisani pod

Pot čez Smokuški plaz, skalni prehodi, v megli so se skrivale strmali, razbrazdano kamenje tega lepega vršaca. Na razpotju nisem okleval, časa je bilo še dovolj, zgolj stopil sem prav, navzgor, proti vrhu. Bo sonce, se mi je odpiralo vprašanje? Prva srečanja, nekateri so bili očitno zgodnji. Ali pa so le izhodišče imeli precej bližje. 

Begunjščica

Preko vrha je vleklo, debeli megleni pokrov ni predrl noben sončni žarek. Zato se nisem prav dolgo zadržal. Kamenje je bilo mokro, drseče, previdnost enostavno … nujna. Kamniti velikani so kukali name, skriti za megleno zaveso. Koča se je budila, življenje se je skrivalo v njej, slamnati možic jo je stražil. 

Slamnati stražar

Postanek pri vhodu v nekdanji rudnik mangana. Sprehod skozi rov, do (ne)varnega konca. Nekoč sem šel še naprej, danes me samota ni spustila v globino. Pot čez Rožo, prvi razgledi so se izvili iz beline. Korito, možici, planina Prevala. Kjer se začne Bornova pot, ena najlepših daleč naokoli. 

Nekdanji rudnik

Za moj okus prvovrstno pohajanje visoko nad cesto, skozi temne tunele, preko dolgih melišč. Samotni sončni žarek je posvetil na zemljo, vlil upanje, budil srce. Ki je hitreje bilo, misli so švigale, ideje vrele. Za nove pohode, iskanja … skritih poti. Ki vodijo do tebe samega. Ki dajo odgovore, ki jih že dolgo iščeš. Ki dajo voljo … za nov dan.

Sončni žarek