Vedno manj me je ...

Jesensko vreme se kar nadaljuje. Ni veliko za narediti. Tudi če bi želel, časa ne moreš obrniti, zavrteti ure nazaj. Se vrniti tja, kjer si nekoč bil. Povrniti mladosti. Dehtečih rož, brstečih listov, sramežljivih sončnih žarkov, zelenih trav, miline. Nedolžnosti. 

Začetek ...

Človeško življenje, ki prijoka na svet tam nekje spomladi, raste, se razvija. Obsijano s soncem, svetlo, veselo, kot s sladkorno vodo premazan kolač. Zasije v poletni dan, toplo, nežno. Vroče strastno. Spogleduje se z večnostjo. Kot bi pozabilo na svojo končnost. Na to, da prihajajo jesenski dnevi. Ko žanješ sadove svojega dela. Modrost. 

Jesenski dnevi

Zavedanje. Da jutranje meglice, odpadlo listje, gnijoče v lužah hladnega dežja, pomeni prevešanje proti zimi. Obet bližajočega se konca. Ko romam po neznani poti, še vedno zeleni mah blaži težke korake. Kamniti spomin, kdo ve čemu, malo pod vrhom. Koncem moje molitve. 

Nevredna kopija

Tam pri veliki katedrali belega neba, ki ji je človek nevredno hotel postaviti dvojnico na zemlji, griču, priljubljenem romarskem kraju. Stopam navzdol, vračam se k samemu sebi. Zazrem se v belino. Čutim. Da prihaja. Prvi mraz. Večno spanje duše, ki odide, pusti za seboj solze, drseče po toplem licu ljubezni. 

Opomin

Veter, ki potegne preko zmrznjene ravnice, odnese misli, sanje, utripe srca. Hlad napolni svet, tema. Takrat ni ničesar več. Sneg zasipa sledi. Ostane le spomin, ki vedno bolj bledi. Bledijo koraki, ki ostajajo za menoj. Glasovi v bližini, sivina las, vsi odhajamo. Brez izjeme, odpustkov, grešniki solzne doline. 

Jesen

Lučke, ki vedno bolj brlijo. Misli begajo sem in tja, preskakujejo, kapljice neskončnega vodnega toka, kamnite čeri. Na njih se lomijo, razbijejo, obležijo v strugi, nasedle ladje, ostanki nekega časa, ki počasi mineva. Kmalu ga ne bo več, mulj bo prekril to, kar je nekoč bilo. Ostanke nas samih. Minevanje …

Minevanje ...