Pod Kamniško jamo

Bleda sled svetilke je plesala po poti. Kazala samotnemu popotniku smer. Skrila strahove v gozdu, izginili so v sence dreves. Koraki so odmevali po skalni poti, misli je odnašal piš vetra, v daljavi šum vode preglasil gluho tišino. Trenutek negotovosti, pot se je izgubila, zmedeni pogled. Komaj vidna sled sredi stene, vse je bilo jasno, nasmeh na obrazu. 

Obet dneva

Obet dneva se je pripeljal na ožarjeni ladji izza obzorja, gozd se je prebujal, ptice pozno jeseni še niso izgubila svojega glasu. Skalne stene, dolga melišča, strmi travniki. Stopinje. Gotovost. Vse do bukve z dvoje vrhov. Tu se je moja pot končala, čas je bil za pogled. Občudovanje. 

Omreženi pogled

In nato obrat, vračanje v dolino, k ljudem, tistim, ki me imajo radi. In čakajo, da se vrnem. Previdno, mi je odzvanjalo v glavi, ko je noga klecnila na izpostavljenem mestu. Ko si sam, je vse drugače. Kdo bi ti podal roko, pomagal iz globeli? Spuščal sem se proti prvovrstnemu razgledišču, srečal na uravnavi z razcepom poti dvoje zgodnjih duš. 

Jasnina

Kratek pozdrav, nič več. Le toliko, da smo videli, da smo si blizu. In da bo dan pravi. Takšen, kot se zagre. Tišina me je znova objela. Tista, ki ti šepeta. Misli. Šumele so, slap preko stene. Močan curek vodnih kapljic, ki se na robu skalnega skoka zavedo, da je pod njimi zgolj praznina. 

Orglice

Sila težnosti jih povleče proti smaragdnemu tolmunu, razpršijo se, izgubijo v družini podobnih. Nadaljujejo svojo pot, negotova prihodnost. Kdo bi razmišljal o njej. Važno je, kar je danes, nežna rdečica, ki se povleče na obzorju, obet novega dne, lepote, srečanj. Pot se je iztekala, voda je šumela vedno dlje, poniknila v globine. 

Bežni spomin

Nasmeh se mi je počasi izrisal na obrazu. Kako lepo je tako začeti dan. Doživetje, ki se zariše v spomin. Pa še toliko takšnih in drugačnih me čaka. Sem vedel. Že danes. Jutri. Vse do takrat, ko me ne bo več. In bolj zgolj v nekih nebesnih višavah lovil dni, osvajal vrhove, čutil svojo dušo. Zapisano večnosti.

Pogled v Predaselj