Ogrlica

Nad Jezerskim je lepo. Človek se kar ne more nehati vračati na planine, pripete nekje med zemljo in nebom, ki jih kot bisere na ogrlici povezuje gozdna cesta. Z nje se odpirajo razgledi daleč in naprej, predvsem pa na samosvoje kraje, ki menda pripadajo Koroški. Tudi ljudje tu so takšni, prijazni, a vseeno previdno odmaknjeni. 

Suho listje

V zgodnjem jutru jih ni bilo, sama sva stopala po poti mimo kmetije, nekoliko višje ležeče hiške, suhega listja, dreves, ki kot razkuštrane otroške glave čakajo pomladi. Spomenika padlemu, propadajočega ostanka nekdanjega varovanja meje. In se zavihtela na prvo, Rakeževo planino, kjer so krave že pomulile poletno travo in jim je skrbna roka gospodarja pokazala pot v dolino. 

Goli vrh se je zakril

Studenček še ni zamrznil, pravi mraz šele prihaja. Nad gozdom so viseli težki beli oblaki. Sonce ni moglo skoznje prinesti barv, še jagode šipka niso imele prave rdečice. Ankova planina je sedaj prazna, zarasla, vprašanje, če se nanjo kmalu vrne življenje. Roblekova, nagnjena na drugo stran grebena, tja dol proti Kortam. 

Ankova planina

Hrumenje strojev, ki je na domači strani trgalo gozdu srce, je začasno utihnilo. Tovornjak, ki je mimo naju počasi lezel navzgor malo nad Žarkovim, je šel odpeljat dokaze. Pokimala sva vozniku, nato pa izginila v zapuščeno hišo. Kakšno je bilo življenje nekoč tukaj, sva se spraševala. 

Pošvedrani

Kakšne zgodbe, vesele, žalostne, pomnijo zidovi, ki se počasi sesedajo sami vase. Koga so zadele krogle praznih tulcev pod oknom? Za kakšno priložnost je gospodinja uporabila dišečo tekočino iz lične stekleničke? Kdo je ponosil pošvedrane šolne? Letnica 1819 na vratih. 

Svetloba

Skoraj bo dvesto let. Vse skupaj nič, kdo poreče. Pa je vse tako zelo drugače. Skozi vrata, ki niti vetra ne zadržijo več, sva stopila znova na prosto, pod hišo našla v razcep drevesa zataknjeno vojaško čutaro. In se nato navzdol, mimo Robleka, vračala proti najinemu domu. Polna misli, vprašanj, nekih duhov časa, ki so naju ovijali takrat in še naprej.

Žarkovo