Viševnik

Saj bi komaj lahko rekel, da je bilo jutro. Je bila ura enostavno prezgodnja. Ko smo peljali po planotastem svetu Pokljuke in bolj po naključju kot namerno pristali na Rudnem polju. Nad njim smo na robu smučišča parkirali, ravno na pravem mestu. Če bi hoteli še dlje, bi se vkopali kot avto iz prestolnice, ki so ga potniki na vse pretege poskušali potisniti iz globokih kolesnic. 

Prebujanje

Da sneg je, smo videli, kaj več pa ne. Kajti dan se je počasi začel plaziti preko gozdnih širjav šele, ko so bile Zlate vode daleč pod nami. Najprej s sramežljivo rdečico pod oblaki, nato prvo nežno svetlobo. Globoke kotline so bile napolnjene s puhasto peno, sneg na vrhovih je počasi zardeval. 

Očaki

Plazovina pod vršim pobočjem je kazala na nesprijetost, dnevna toplota težko gmoto hitro potegne navzdol. Vzpeli smo se do najvišje točke, vzneseno pogledali naokoli, očake, njih strmali, grape, prepade, zastruge. Kako drugačen je bil od tu videti svet na obrobju Pokljuke. 

Obrobje Pokljuke

Nežno pobožano gričevje vrhov nad Lipanco, dvojni obraz teh rado obiskanih prijateljev. Mi ga poznamo predvsem s te strani, druga je povsem drugačna, toliko smo že vedeli. Neodločnost, dve možnosti, kot vedno vprašanje o tem, katera bo boljša. In kot vedno smo se tudi tokrat odločili prav. 

Pogled z vrha

Saj drugače ne gre, na koncu ugotoviš, da je vendarle vsaka odločitev pravilna. Spust po strmini, prečenje pobočja, razmišljanje o razmerah v ožini. Umik v levo, zavijanje med redkimi borovci, do izteka na ravnico Zlatih vod. In nato. Rodeo. Saj smo vedeli, običajno je tako, zakaj bi bilo tokrat drugače. 

Puhasta pena

Neumetelno iskanje najboljše linije, slog pa seveda nič kaj pretirano izviren, včasih smučam hit, včasih pa počas. Do smučišča, po njem je šlo lažje, le kopnih delov se je bilo treba izogibati. Dan se je komaj začel, za nami pa je bila že prava pustolovščina. 

Zavoji nad Zlatimi vodami