Vabilo je bilo kot mora biti. Roka, ki je skušala objeti, povabiti. Na romarsko pot ljudi z obrobja barja. Pa smo si na koncu, tam na parkirišču, pomežiknili zgolj trije. Nič zato. Smo bili dobri. Kaj dobri, najboljši. Polni dobre volje in smeha. Kot je prav in se za takšno pot tudi spodobi.
Da bi bili sami seveda ni bilo računati. Pa saj je vedno dobro, ko še koga srečaš. A kaj, ko tistega hribovskega duha na tem kuclju v bližini Ljubljane manjka. Da bi kdo pozdravil, pokimal, spregovoril besedo ali dve. Se nasmehnil. Takšne dobrote tu iščeš zaman. Vsi tekmujejo s samim seboj, nevoščljivo pogledujejo tiste, ki švignejo mimo hitreje, pomilujoči pogled namenijo počasnejšim.
Oblaki so skozi debelo kopreno prepustili komaj kakšno sled modrine, toplota ni prišla do nas. Kapelice so bile nekdaj v spodbudo romarjem, danes so takšnim in drugačnim rekreativcem. Ki sopihajoč navzgor skušajo sebi pokazati, da še niso za staro šaro. Pod nami so se pokazala polja, travniki, hiše. Mesto.
Pod cerkvijo smo sklenili, da se bo treba pogreti. S čajem in še čim. Bogato odmerjeno, smo se strinjali, ko smo gledali v kozarce. Nazdravili časom, ki prihajajo. In jo nato mahnili naokoli cerkve Svete matere božje. Da bomo kot pravi romarji deležni kakšnega odpustka.
Kakšne želje so bile, ne vem. Toda bilo jih je veliko. Zato je seveda pocingljala z zvončkom. Pa ne enkrat. Ko je začela, kar ni mogla nehati. Da bi se vsaj katera izpolnila. Na travnikih nad sedlom, pobočjih Grmade, je poprh kazal, da prihaja zima. Tiho so počivali, mir je legel na zemljo.
Celo običajnega klepeta, vriskov in glasnega hvaljenja ni bilo slišati. Če bi zaprl oči, bi si lahko predstavljal snežinke, ki plavajo skozi zrak in se topijo na topli koži. Trenutek je minil, mimo so pridihali novi pohodniki, stopili smo navzdol, proti dolini, izhodišču, domu.
 |
| Naš cilj |
 |
| Izbrani pohodniki |
 |
| Kapela |
 |
| Dobra mera |
 |
| Zavetišče za takšne in drugačne romarje |
 |
| Naj se uresničijo! |
Ni komentarjev:
Objavite komentar