Zagradski vrh

Jutranji prihod na Krk. Nazaj proti mostu, preko njega znova na celino. Toda tokrat na dveh kolesih. Načrt je bil, dober ali slab, sledil sem mu. Nad Jadranovim, Crikvenico do Selc. Kjer sem se odcepil od magistrale, zavil v hrib, se vzpenjal, znova spuščal. Bribir. Vas, kot izgubljena v dolini med morjem in kamnitim kraškim robom. 

Štale

Domačini so sedeli pred lokalno kavarno, postopali po centru kraja, kot da ne vedo, kam bi se dali. Zavil sem levo, vedel, da me pravi vzpon šele čaka. Zaselek Štale, kamniti zid, znamenje, vzidano vanj. Prvi razgledi, nepričakovano presenečenje pod razbitimi skalami ob poti. Kar smejalo se mi je. Kdo bi si mislil. 

Cesta

Cesta se je vzpenjala, jaz z njo, vedno višje sva bila. Za mojim hrbtom so se odpirali razgledi, cesta se je zravnala, zavil sem na stranpot. Hiša Kurin, planinska koča sredi ničesar. Brskal sem po okolici, se vzpel na razbiti rob nad njo, videl moj cilj za drevjem. Zagradski vrh. 

Ena od dveh barak hiše Kurin

Vrnil sem se do kolesa, z njim nadaljeval po cesti, do Lukovega, naprej do koče Vagabund. V dolini nad njo sem med osamljenimi hiškami prišel do drevesa, kjer sem znova prislonil kolo. Naprej je bilo treba peš. Sledil sem poti, šel mimo zidu nekega življenja, ki ga ni več. Prečkal cesto, se kot kača ovijal okrog vrha. 

Zagradski vrh

Dvoje pohodnikov, edini živi duši na moji poti. Nekaj prijaznih besed, le še korak, dva, že so se vse pod menoj širile pisane drevesne krošnje. Jesen je lepa. Kdo bi na takšnem mestu lahko trdil kaj drugega. Morje v daljavi se je sončilo, dajalo vedeti, da je še dolga pot pred menoj. 

Na vrhu

Spustil sem se navzdol, kar naravnost, do kroženja mi ni bilo več. Zajahal sem mojega dvokolesnika, oddrvel do Lukovega, se znova vzpel na komaj sluteni prelaz. Navzdol je šlo hitro, veter se je lovil v lase. Vse do razgledišča. Takšnega prve vrste, s petimi zvezdicami. Slipica. 

Jesenski cilji za kdaj drugič

In nato drugega, nad bunkerjem, kar nekaj minut po stezi naprej. Ali nazaj. Odvisno od kod greš in kam moraš priti. Kolo je drvelo, pustil sem ga, naj si da duška. Bribir, vzpon do sedla. In nato prava strmina. Takšna, da grizeš kolena in še kaj. Toda se izplača. Saj gre vendarle za mojega soimenjaka. 

Sončenje

Tistega, ki je zmaja ubil. In s tem očitno povzročil izumrtje še ene živalske vrste, saj ga danes ne najdemo nikjer več. Pogled na eno in drugo stran, nato pa navzdol, strmo, hitro. Do cerkve sv. Fabijana in Sebastijana. Zadnjega postanka danes. Čakal me je zgolj še klanec, kar nisem verjel, da se cesta proti Reki tako vzpenja. In nato spust, most, večer, utrujenost, čas za spanje.

Sveti Jure