Tri v vrsto

Želja je bila. Kako se bo izšlo, pa niti sam nisem vedel. Ko sem stopal iz sedaj že tako dobro znane planine, mimo žičnice, do pobočij pod Slatnikom. Seveda sem se tako zagnal, da sem šele v strmini pod vrhom opazil, da sem previsoko. Kolebal sem med tem, da jo mahnem naravnost navzgor in prečko proti znanemu sedlu. 

Pri kasarni

Ker se je svet odprl, dvoma ni bilo več, mahnil sem jo proti kasarni, nekdo mi je žvižgal z visokega parobka pod vrhom Slatnika. S sedla sem odpeljal navzdol, vse do mesta, kjer se je ena od smuči odločila, da se potopi globlje. Kot bi padel v moko, beli pršič me je prekril. Očistil sem fotoaparat in se tolažil, da se drugo že stopi, prej ali slej. 

Pred spustom z Možica (Tic), pogled na Šavnik (Tac)

Mahal sem jo proti bunki na vrhu Možica. Današnji prvi cilj, že sem stal tam, gledal povezave, dve sta bili na vidiku. Čeprav ne čisto v ravni vrsti, vse prej kot to, me je današnja pot spominjala na znano igrico tic, tac, toe. Spregovoril sem nekaj besed z luknjačem, katerega dom stoji na pobočjih nad Bistrico. 

Del prehojene poti

Nato pa že peljal proti redkemu gozdu in skozenj navzdol, vse do uravnave pod Šavnikom. Sledi predhodnikov izpred dni so bile dobro vidne, nisem čaral po svoje, ujel sem ritem, se dvigal v ključih proti uravnavi na vrhu. Da se od tam vidi marsikaj, sem že vedel. Vseeno pa sem se vrtel, užival, pritiskal na sprožilec, lovil trenutke. 

Tik pod vrhom Šavnika

Nato pa zapeljal po robu navzdol, vse, dokler se pod menoj ni odprlo čudovito belo pobočje. Po njem sem zarisal svojo sled, edinstveno, minljivo. Najraje bi vriskal, toda to se v teh krajih, kjer tišina šepeta, seveda ne spodobi. Na uravnavi sem znova pripravil smuči, stopil navzgor, se vzpenjal do sedla. 

Bohinjski kot

Po mulatjeri, do vrha nepravega Slatnika. Spust z njega, do poti, ki pelje na tistega, kateremu dajem pravo veljavo, ni bil ravno za v učbenik šole smučanja. Toda nič zato. Kot bi mignil sem bil na tretjem današnjem vrhu, srečal novega znanca, spraševal se je, kod in kam. 

Podpis pod Šavnikom

Na koncu mi je sledil, po strmini, z nekaj prekopicevanja sva prišla v bolj poraščen svet, preskočila grmovje, naredila še nekaj lepih zavojev, nato pa že na smučišču mahala eden drugemu znani srečno. In tako je tudi bilo, vseh tistih nekaj zavojev do roba parkirišča, kjer sem snel smuči, se ozrl nazaj na prevoženo pot z zadnjega današnjega cilja. 

Med spustom s Slatnika

Nasmehnil sem se in mu pomežiknil. Danes je dobil samo zame novo ime. Toe. Tretji. Lep tris je bil, sem se smejal sam pri sebi.