Kozjek

Ko stopiš iz megle, je vse drugače. Daleč proti Ljubljani se je videla siva koprena, ki je neprodušno zastirala pokrajino pod seboj, dušila dan, jemala voljo ljudem. Midva sva ji ušla, vsaj na kratko, v mrzlem jutru. Jesenice so bile v soncu, jasnina brez oblaka je bila pravi obet lepega dne, Kozjek pa res privlačen cilj.

Sonce

 Avto sva prislonila na primerno mesto, tam ne moti nikogar. Sprva drseča pot se je prelevila v bolj prijazno stezo, se skozi gozd zavihtela na vedno bolj razgleden greben in pod poprhanimi vejami peljala proti najvišji točki. Prijetno je bilo hoditi, ko so še hladni sončni žarki božali, se ujeli v kristale, se minljivi biseri neizmerne lepote lesketali. 

Biseri

Dih je zastajal, ko sem stopal mimo velikana, bele gobe so pri njem našle svoj dom. Se spraševal, kdo je zanesel sem toliko dreves belega lubja. In od kod vse se v dolini kadi. Spomin na rdeči prah železarskih peči je še vztrajal v spominu, toda danes je tu vse drugače. 

Pogled

Mežaklja, prijazna soseda na drugi strani doline, je bila vsaj v zgornjem delu bela, kmalu jo bo treba znova obiskati. Klopi na vrhu so bile poprhane, danes ne bo s sedenjem nič. Pot naprej je vabila, zapisala sva jo v načrte za prihodnje dni. Občudovala velikana, ki je na vrhu zasadil v borno zemljo svoje korenine. 

Pri klopci

Poiskala vpisno knjigo prav posebne sorte, se nasmehnila narcisama, na vsakem deblu eni, in seveda smešku, na škatli, ki ohranja zapise. Se razgledala gor in dol, pa tja čez, do kamor se je videlo. Saj to je vedno najlepše. Počutiš se lahkega, kot bi plaval, lebdiš in gledaš v daljavo. 

Pogled nazaj na vrh

Še enkrat sva se ozrla na vrh, nato pa stopila znova navzdol, seveda previdno in počasi. Saj kaj bi hitel, ko je meglena odeja v daljavi še kar zagrinjala kraje, kamor sva se vračala. Še prehitro bova znova padla v rutino dne, pot in vrh, vse doživeto, pa bo ostalo zgolj vedno bolj oddaljen, bledeč, spomin.

Breze