Končnikov vrh

Jutro je že vstalo, se dobro pretegnilo in globoko zazehalo. Tudi sam sem naredil tako, nato pa jo mahnil navzgor, po sneženem jeziku, ki bo že čez uro ali dve poln smučarjev. Nič se nisem obiral, saj je veliko lepše ujeti nekaj samote, ko ptice še pojejo, vrišč množic pa je daleč stran. 

Pogled proti dolini in naprej

Strmina me ni motila, le dihanje je postalo globlje, srčni utrip višji. Ura je nezadržno tekla, malo preden sem prišel do prvih žičnic, so mimo švignile prve smuči. Nisem se oziral na to, vzpenjal sem se naprej, srečal dekleti, prav vesel sem ju bil. Odpeljali sta navzdol, sam pa sem nadaljeval naprej, v svojem tempu, proti vrhu smučišč. 

Nad smučiščem

Sonce se je prebijalo skozi čredo ovčic, vedno bolj mi je veter kuštral lase. Počitek na nenavadnem sedežu, nato pa nadaljevanje navzgor, sledi so prav dobro povedale kam. Osamljeno srečanje, vihar, je zavzdihnila. Nato pa odkrpljala navzdol, proti zavetju. Sam sem nisem dal prestrašiti. 

Končnikov vrh

Nadaljeval sem skozi ruševje do Kneipsovega sedla, kjer tablice kažejo kam in kako. Toda sam sem že vedel, zato je bil pogled nanje bolj opomin, kam bo še treba. Nekoč, ko bom zopet tu. Malo sem se odpočil, nato pa stopil po starih sledeh proti Končnikovemu vrhu. 

Knaipsovo sedlo

Danes je šla moja pot do njega, palice z označbo višine na vrhu, zasneženih skal nekoliko nižje. Veter je bril, sonce ga ni čisto nič ogrelo. Pogled vse naokoli, nato pa zavoji navzdol, nazaj proti sedlu. Snega je bilo ravno še prav, kamnita presenečenja večinoma skrita. 

Vetrovni vrh

Na sedlu sem pogledal proti Kordeževi glavi, nato svoji uri, odločitev je bila tako lažja. Naslednjič. Spust skozi ruševje, zavoji v pršiču, spust po smučišču. Vse do kapelice, kjer je bil postanek obvezen, da sem se dobil z dekleti, se nasmehnil, utrujen, vesel. 

Kapela

Nato pa za njima prav počasi in previdno odpeljal navzdol. Dan se je prevesil v popoldan, lep in krasan. Znova prav tak, kot mora biti.