Sonce v Mrežcah

Končno ga je nasulo. Toliko, da je bila Pokljuka videti nedvomno čarobna. Če bi jo videli. Toda zgodaj zjutraj so lučke osvetljevale zgolj ozko sled pred nami, svetloba se je šele počasi plazila preko vrhov. Spomenik je ostajal zadaj, Blejska koča vedno bližje. Korak za korakom smo se ji bližali. 

Lipanca

V hribih se je delal dan, barve so se razlile po pobočjih. Le megla je ostala siva, pokrivala vse pod nami. Koča je še spala, nobenega glasu ni bilo slišati. Številne sledi so vodile v vse smeri, očitno je bilo v preteklih dneh tu kaj živahno. Pred strmim delom se je nad meglo posvetilo, velika ognjena pomaranča se je prikotalila na sivo preprogo. 

Vzhod

Vzpenjali smo se po dobro uhojeni sledi. Čeprav ni odtavala na položna pobočja, temveč se skoraj plašno držala roba, je nismo zapustili. Pogosti obrati niso motili, le luknje nekoga, ki se očitno zaverovan vase požvižga na trud drugega, so povzročale jezo ob zdrsih v strmini. 

Vzpon

Bel sneg, modro nebo, sem in tja nekaj zelenega ruševja kot začimba v tej čudoviti jutranji mešanici. Pustili smo slabo voljo zadaj, uživali v dnevu. Znani ritual na vrhu, slikanje, priprave, dobrote iz nahrbtnikov. Ter razgledi, ki so kar vabili h kovanju novih načrtov, ideje so se iskrile. 

Proti vrhu

Dokler se nismo spustili navzdol, sprva počasi, previdno, nato odločneje. Sledi predhodnikov so bile pomrznjene, lepi zavoji v svežem pršiču so se mešali z rodeom po pomrznjeni podlagi. Zavili smo levo, iskali dobre prehode, včasih smo ubodli pravo smer, drugič se spogledali z ruševjem, štrlečimi vejami grmovja. 

Sosed

Pa se je na koncu vse izšlo kot je prav, pobočja pod uravnavo so bila hitro za nami, dva martinčka sta lovila sončne žarke pred kočo. Nismo ju motili, oddrseli smo po pobočju navzdol, ujeli pot, preskočili v gozd, nato pa iskali najboljše prehode proti izhodišču. 

Smuka pred mogočno kuliso

Roko na srce, včasih je tudi kaj zaškrtalo. Toda tega skoraj nismo opazili, pred našimi očmi je bila zgolj bela pravljica.