Sneguljčica

Nekoč je za sedmimi gorami in sedmimi vodami živela Sneguljčica. Kaj več niti ni treba povedati. Zlobna mačeha, ogledalce, lovec, ki ne izpolni zadane mu naloge, zastrupljeno jabolko. In seveda sedem palčkov, vsak z imenom, ki najbolje opisuje njegov značaj. Da o princu ne govorimo. 

Skrivnostni gozd

Torej prava mešanica za zgodbo, ki bi jo danes v čezoceanski Potemkinovi vasi hitro prikazali žanru primerno. Mogoče bi izvirniku še najbolj pristajal kakšen triler z milijonskim proračunom, odlično igralsko zasedbo in seveda akciji prikrojeno zgodbo. Gledalci bi drli v kinodvorane, promocijski guruji bi dobro opravili svoj posel, vsi bi bili srečni in zadovoljni. 

So palčki blizu?

Le izvirni pravljici bi delali krivico. Razen seveda s srečnim koncem, ta tako ali tako mora biti. Saj se res ne spodobi, da bi knjigo zaprli s solznimi očmi. Toda kaj, če nekdo zgodbo prestavi v domače kraje. Le nekaj korakov od znanega Višnjegorskega polža. In jo začini z iskanjem namigov, ki so jih skrili palčki, ko so očitno bežali pred hudobno mačeho. 

Zima, zima je odšla, odšla ...

Namigov, ki te na koncu kot princa, na sledi za ljubeznijo svojega življenja, peljejo skozi zimski gozd, prepojen z meglo in komaj vidnim obetom boljših dni. Mimo slapu, bežečega močerada, skorajda zapuščenih ostankov vodnega zbiralnika. Prebujajočih se telohov in celo komaj iz zemlje kljuvajočih zvončkov. 

Zajedalci

Vse do končne točke, kjer te čaka v odličnem skrivališču, pod visokimi skalnimi stenami, mezečo vodo, skrita Sneguljčica. No, tako upaš. V resnici jo je seveda že zdavnaj s seboj odpeljal princ, sedaj živita v tisti deželi iz uvodnega stavka, srečno in zadovoljno, do konca svojih dni ali pa še dlje. 

Kje je Sneguljčica?

Tebi sta pustila zgolj jabolko. Ali je zastrupljeno ali ne, pa lahko preizkusiš. Če si upaš. No, saj zakaj pa si ne bi. Saj kaj hudega ne more biti. Pravljice se vendarle končajo srečno, kajneda?