Končnikov vrh

Jutro je že vstalo, se dobro pretegnilo in globoko zazehalo. Tudi sam sem naredil tako, nato pa jo mahnil navzgor, po sneženem jeziku, ki bo že čez uro ali dve poln smučarjev. Nič se nisem obiral, saj je veliko lepše ujeti nekaj samote, ko ptice še pojejo, vrišč množic pa je daleč stran. 

Pogled proti dolini in naprej

Strmina me ni motila, le dihanje je postalo globlje, srčni utrip višji. Ura je nezadržno tekla, malo preden sem prišel do prvih žičnic, so mimo švignile prve smuči. Nisem se oziral na to, vzpenjal sem se naprej, srečal dekleti, prav vesel sem ju bil. Odpeljali sta navzdol, sam pa sem nadaljeval naprej, v svojem tempu, proti vrhu smučišč. 

Nad smučiščem

Sonce se je prebijalo skozi čredo ovčic, vedno bolj mi je veter kuštral lase. Počitek na nenavadnem sedežu, nato pa nadaljevanje navzgor, sledi so prav dobro povedale kam. Osamljeno srečanje, vihar, je zavzdihnila. Nato pa odkrpljala navzdol, proti zavetju. Sam sem nisem dal prestrašiti. 

Končnikov vrh

Nadaljeval sem skozi ruševje do Kneipsovega sedla, kjer tablice kažejo kam in kako. Toda sam sem že vedel, zato je bil pogled nanje bolj opomin, kam bo še treba. Nekoč, ko bom zopet tu. Malo sem se odpočil, nato pa stopil po starih sledeh proti Končnikovemu vrhu. 

Knaipsovo sedlo

Danes je šla moja pot do njega, palice z označbo višine na vrhu, zasneženih skal nekoliko nižje. Veter je bril, sonce ga ni čisto nič ogrelo. Pogled vse naokoli, nato pa zavoji navzdol, nazaj proti sedlu. Snega je bilo ravno še prav, kamnita presenečenja večinoma skrita. 

Vetrovni vrh

Na sedlu sem pogledal proti Kordeževi glavi, nato svoji uri, odločitev je bila tako lažja. Naslednjič. Spust skozi ruševje, zavoji v pršiču, spust po smučišču. Vse do kapelice, kjer je bil postanek obvezen, da sem se dobil z dekleti, se nasmehnil, utrujen, vesel. 

Kapela

Nato pa za njima prav počasi in previdno odpeljal navzdol. Dan se je prevesil v popoldan, lep in krasan. Znova prav tak, kot mora biti.

Tri v vrsto

Želja je bila. Kako se bo izšlo, pa niti sam nisem vedel. Ko sem stopal iz sedaj že tako dobro znane planine, mimo žičnice, do pobočij pod Slatnikom. Seveda sem se tako zagnal, da sem šele v strmini pod vrhom opazil, da sem previsoko. Kolebal sem med tem, da jo mahnem naravnost navzgor in prečko proti znanemu sedlu. 

Pri kasarni

Ker se je svet odprl, dvoma ni bilo več, mahnil sem jo proti kasarni, nekdo mi je žvižgal z visokega parobka pod vrhom Slatnika. S sedla sem odpeljal navzdol, vse do mesta, kjer se je ena od smuči odločila, da se potopi globlje. Kot bi padel v moko, beli pršič me je prekril. Očistil sem fotoaparat in se tolažil, da se drugo že stopi, prej ali slej. 

Pred spustom z Možica (Tic), pogled na Šavnik (Tac)

Mahal sem jo proti bunki na vrhu Možica. Današnji prvi cilj, že sem stal tam, gledal povezave, dve sta bili na vidiku. Čeprav ne čisto v ravni vrsti, vse prej kot to, me je današnja pot spominjala na znano igrico tic, tac, toe. Spregovoril sem nekaj besed z luknjačem, katerega dom stoji na pobočjih nad Bistrico. 

Del prehojene poti

Nato pa že peljal proti redkemu gozdu in skozenj navzdol, vse do uravnave pod Šavnikom. Sledi predhodnikov izpred dni so bile dobro vidne, nisem čaral po svoje, ujel sem ritem, se dvigal v ključih proti uravnavi na vrhu. Da se od tam vidi marsikaj, sem že vedel. Vseeno pa sem se vrtel, užival, pritiskal na sprožilec, lovil trenutke. 

Tik pod vrhom Šavnika

Nato pa zapeljal po robu navzdol, vse, dokler se pod menoj ni odprlo čudovito belo pobočje. Po njem sem zarisal svojo sled, edinstveno, minljivo. Najraje bi vriskal, toda to se v teh krajih, kjer tišina šepeta, seveda ne spodobi. Na uravnavi sem znova pripravil smuči, stopil navzgor, se vzpenjal do sedla. 

Bohinjski kot

Po mulatjeri, do vrha nepravega Slatnika. Spust z njega, do poti, ki pelje na tistega, kateremu dajem pravo veljavo, ni bil ravno za v učbenik šole smučanja. Toda nič zato. Kot bi mignil sem bil na tretjem današnjem vrhu, srečal novega znanca, spraševal se je, kod in kam. 

Podpis pod Šavnikom

Na koncu mi je sledil, po strmini, z nekaj prekopicevanja sva prišla v bolj poraščen svet, preskočila grmovje, naredila še nekaj lepih zavojev, nato pa že na smučišču mahala eden drugemu znani srečno. In tako je tudi bilo, vseh tistih nekaj zavojev do roba parkirišča, kjer sem snel smuči, se ozrl nazaj na prevoženo pot z zadnjega današnjega cilja. 

Med spustom s Slatnika

Nasmehnil sem se in mu pomežiknil. Danes je dobil samo zame novo ime. Toe. Tretji. Lep tris je bil, sem se smejal sam pri sebi.

Kozjek

Ko stopiš iz megle, je vse drugače. Daleč proti Ljubljani se je videla siva koprena, ki je neprodušno zastirala pokrajino pod seboj, dušila dan, jemala voljo ljudem. Midva sva ji ušla, vsaj na kratko, v mrzlem jutru. Jesenice so bile v soncu, jasnina brez oblaka je bila pravi obet lepega dne, Kozjek pa res privlačen cilj.

Sonce

 Avto sva prislonila na primerno mesto, tam ne moti nikogar. Sprva drseča pot se je prelevila v bolj prijazno stezo, se skozi gozd zavihtela na vedno bolj razgleden greben in pod poprhanimi vejami peljala proti najvišji točki. Prijetno je bilo hoditi, ko so še hladni sončni žarki božali, se ujeli v kristale, se minljivi biseri neizmerne lepote lesketali. 

Biseri

Dih je zastajal, ko sem stopal mimo velikana, bele gobe so pri njem našle svoj dom. Se spraševal, kdo je zanesel sem toliko dreves belega lubja. In od kod vse se v dolini kadi. Spomin na rdeči prah železarskih peči je še vztrajal v spominu, toda danes je tu vse drugače. 

Pogled

Mežaklja, prijazna soseda na drugi strani doline, je bila vsaj v zgornjem delu bela, kmalu jo bo treba znova obiskati. Klopi na vrhu so bile poprhane, danes ne bo s sedenjem nič. Pot naprej je vabila, zapisala sva jo v načrte za prihodnje dni. Občudovala velikana, ki je na vrhu zasadil v borno zemljo svoje korenine. 

Pri klopci

Poiskala vpisno knjigo prav posebne sorte, se nasmehnila narcisama, na vsakem deblu eni, in seveda smešku, na škatli, ki ohranja zapise. Se razgledala gor in dol, pa tja čez, do kamor se je videlo. Saj to je vedno najlepše. Počutiš se lahkega, kot bi plaval, lebdiš in gledaš v daljavo. 

Pogled nazaj na vrh

Še enkrat sva se ozrla na vrh, nato pa stopila znova navzdol, seveda previdno in počasi. Saj kaj bi hitel, ko je meglena odeja v daljavi še kar zagrinjala kraje, kamor sva se vračala. Še prehitro bova znova padla v rutino dne, pot in vrh, vse doživeto, pa bo ostalo zgolj vedno bolj oddaljen, bledeč, spomin.

Breze

Sonce v Mrežcah

Končno ga je nasulo. Toliko, da je bila Pokljuka videti nedvomno čarobna. Če bi jo videli. Toda zgodaj zjutraj so lučke osvetljevale zgolj ozko sled pred nami, svetloba se je šele počasi plazila preko vrhov. Spomenik je ostajal zadaj, Blejska koča vedno bližje. Korak za korakom smo se ji bližali. 

Lipanca

V hribih se je delal dan, barve so se razlile po pobočjih. Le megla je ostala siva, pokrivala vse pod nami. Koča je še spala, nobenega glasu ni bilo slišati. Številne sledi so vodile v vse smeri, očitno je bilo v preteklih dneh tu kaj živahno. Pred strmim delom se je nad meglo posvetilo, velika ognjena pomaranča se je prikotalila na sivo preprogo. 

Vzhod

Vzpenjali smo se po dobro uhojeni sledi. Čeprav ni odtavala na položna pobočja, temveč se skoraj plašno držala roba, je nismo zapustili. Pogosti obrati niso motili, le luknje nekoga, ki se očitno zaverovan vase požvižga na trud drugega, so povzročale jezo ob zdrsih v strmini. 

Vzpon

Bel sneg, modro nebo, sem in tja nekaj zelenega ruševja kot začimba v tej čudoviti jutranji mešanici. Pustili smo slabo voljo zadaj, uživali v dnevu. Znani ritual na vrhu, slikanje, priprave, dobrote iz nahrbtnikov. Ter razgledi, ki so kar vabili h kovanju novih načrtov, ideje so se iskrile. 

Proti vrhu

Dokler se nismo spustili navzdol, sprva počasi, previdno, nato odločneje. Sledi predhodnikov so bile pomrznjene, lepi zavoji v svežem pršiču so se mešali z rodeom po pomrznjeni podlagi. Zavili smo levo, iskali dobre prehode, včasih smo ubodli pravo smer, drugič se spogledali z ruševjem, štrlečimi vejami grmovja. 

Sosed

Pa se je na koncu vse izšlo kot je prav, pobočja pod uravnavo so bila hitro za nami, dva martinčka sta lovila sončne žarke pred kočo. Nismo ju motili, oddrseli smo po pobočju navzdol, ujeli pot, preskočili v gozd, nato pa iskali najboljše prehode proti izhodišču. 

Smuka pred mogočno kuliso

Roko na srce, včasih je tudi kaj zaškrtalo. Toda tega skoraj nismo opazili, pred našimi očmi je bila zgolj bela pravljica.

Sneguljčica

Nekoč je za sedmimi gorami in sedmimi vodami živela Sneguljčica. Kaj več niti ni treba povedati. Zlobna mačeha, ogledalce, lovec, ki ne izpolni zadane mu naloge, zastrupljeno jabolko. In seveda sedem palčkov, vsak z imenom, ki najbolje opisuje njegov značaj. Da o princu ne govorimo. 

Skrivnostni gozd

Torej prava mešanica za zgodbo, ki bi jo danes v čezoceanski Potemkinovi vasi hitro prikazali žanru primerno. Mogoče bi izvirniku še najbolj pristajal kakšen triler z milijonskim proračunom, odlično igralsko zasedbo in seveda akciji prikrojeno zgodbo. Gledalci bi drli v kinodvorane, promocijski guruji bi dobro opravili svoj posel, vsi bi bili srečni in zadovoljni. 

So palčki blizu?

Le izvirni pravljici bi delali krivico. Razen seveda s srečnim koncem, ta tako ali tako mora biti. Saj se res ne spodobi, da bi knjigo zaprli s solznimi očmi. Toda kaj, če nekdo zgodbo prestavi v domače kraje. Le nekaj korakov od znanega Višnjegorskega polža. In jo začini z iskanjem namigov, ki so jih skrili palčki, ko so očitno bežali pred hudobno mačeho. 

Zima, zima je odšla, odšla ...

Namigov, ki te na koncu kot princa, na sledi za ljubeznijo svojega življenja, peljejo skozi zimski gozd, prepojen z meglo in komaj vidnim obetom boljših dni. Mimo slapu, bežečega močerada, skorajda zapuščenih ostankov vodnega zbiralnika. Prebujajočih se telohov in celo komaj iz zemlje kljuvajočih zvončkov. 

Zajedalci

Vse do končne točke, kjer te čaka v odličnem skrivališču, pod visokimi skalnimi stenami, mezečo vodo, skrita Sneguljčica. No, tako upaš. V resnici jo je seveda že zdavnaj s seboj odpeljal princ, sedaj živita v tisti deželi iz uvodnega stavka, srečno in zadovoljno, do konca svojih dni ali pa še dlje. 

Kje je Sneguljčica?

Tebi sta pustila zgolj jabolko. Ali je zastrupljeno ali ne, pa lahko preizkusiš. Če si upaš. No, saj zakaj pa si ne bi. Saj kaj hudega ne more biti. Pravljice se vendarle končajo srečno, kajneda?