Visoka kraljevska pot

Kraljevsko se je potepati. Hoditi visoko, slediti planinski stezici, po travnikih, mimo planšarij in gorskih koč, čez hudourniške grabne, ob ruševju, bistrih izvirih. Nad teboj so visoke kamnite stene, vsaj na prvi pogled povsem nedostopne. Privlačne. 

Prvi koraki

Po njih bi valoval res nekje med zemljo in nebom. Toda ne danes. Danes je dan za stopanje po trdnih tleh, daleč pod modrim nebom in prijateljem soncem. To je dan za razglede, spogledovanje, vriskanje in ukanje, če je komu ljubo. Ali pa zgolj za poslušanje. Odmevov. Ki jih nosi vse naokoli. Tam, kjer tišina šepeta. 

Slapovi Riedinger in Hochkönig

Prvi dotik je bil že dan prej. Zgolj bežen, v soju lune, toliko, da se je vedelo, kaj naju čaka. Toda pravo božanje je prišlo, ko sva iz Mühlbacha stopila na pot. Vzpenjala sva se mimo jezera, bobnečega padanja drevja, samotnega potočka. Šla mimo prve planšarije, mesta za počitek, šumenje vode bližnjih slapov. In v prav takšnem slogu tudi nadaljevala. 

Meglice

Pod melišči, ob šopih ruševja, samotnih balvanih. S pogledom na obete zimske radosti, dolino daleč spodaj. Preko potoka, kjer so kamenine vseh možnih barv. Spomladi zna mirna nrav gorske vode pokazati svoje zobe. Hudournik s seboj prinese ves obup, ki se je čez zimo kopičil v nanosih snega, ledenih blokih na skalnih vesinah. 

Pri Erichhütte

Zavedanje o neizogibnem boli. Vse mine. Trije izviri, visoki pašniki, krave še mirno mulijo travo. Toda jesen prihaja, koče se zapirajo, vse se pripravlja na mirni počitek. Močvirnat svet. Oblaki so zastrli nebo, modrina je ostala v manjšini. Potepanje po visoki kraljevski poti se je izteklo, tam pred Hinterthalom. 

Divji potok

Pomahala sva še zadnjim pohodnikom, ki so na klopi lovili sapo. Se poslovila od samotnih poti, jesenskih trav, vseh srečanj. Čakal naju je še sprehod po sivi cesti, vse tja do Dientna. Drugače ni šlo, kajti prav od tam je le še štirikolesni skok do mesta prvih korakov.

Trije izviri