Slovo

Vsaka pot se nekje začne. In na drugi strani mavrice konča. Pot preko gora, po dolinah, širjavah morja. Življenjska pot. Križišča, krožišča, srečanja. Bežna kot jutranji dih rose, trajna. Tista, ki se vedno znova dotikajo, razidejo, pa spet srečajo. Če ne drugače zgolj v mislih, daljnem spominu, solzi v očeh. 

Piramida

Zgodbe, ki jih piše življenje. Tako je govoril. Tudi meni, ki sem bil, kot rad rečem, nekje vmes. Na njegovi poti. Kako je bilo, sta vedela le onadva. In danes niti ni več važno. Naučil pa me je, da je čas dragocen. In da ga je tako malo. Prav to je bilo tisto, kar ostaja. Redka srečanja, skupni trenutki, pohod tja gor, pod zasneženo piramido. 

Njegovo mesto

Na katere pobočja smo znova poromali, tokrat v čisto posebni družbi. In prav takšni priložnosti. Kajti on je bil zadnjič z nami. Tudi z mano. Saj je prav, saj sem konec koncev pravzaprav tudi njegova premičnina. Tisti, ki delček njega, ne zgolj genov, bolj duše, še vedno nosi naokoli. 

Pozdrav

In ga tako ohranja, v vsem kar je bilo dobrega, pri življenju. Vreme, muhasto, kot je, nam je sledilo. Ko smo pod temnimi oblaki večernega neba stopali navzgor, iz Mač, proti Kališču. Njegovemu končku zelenih nebes. Že čisto blizu, skoraj smo čutili jesensko travo male planine, so se odprle zapornice.  

Zastor se je odgrnil

Nebo je jokalo kot že dolgo ne. Mogoče za njim, mogoče zaradi nas, ki ostajamo. Toda le do trenutka, ko je na mestu, ki mu je bil tako blizu, znova našel svoj mir. Ko so bile vse stvari pozabljene, ko se je dokončno poslovil. In ostaja kot lučka zgolj v naših mislih. Takrat se je tudi vreme spremenilo. 

Nebesa

Iz daljave, prav tam od Julijcev, je posvetilo sonce, megle so se razkadile, pod nami je bila gorenjska ravan. Prav zares. Ob ubrani pesmi orglic smo človeške slabosti pustili vnemar in se mu poklonili. Ko je dan ugasnil, smo že previdno stopali skozi temo navzdol. Kajti to je bilo … slovo.

Slovo