Poldnik

Jutro je obetalo lep dan. Jezero je bilo hladno, počivalo je v tihoti. Stopala sva čez planino, na njenem koncu pomagala zbeganemu. Ki je vedel kod, ne pa kam. Midva sva bila bolj podkovana, hvaležno je nadaljeval skozi gozd, po poti, pred nama. 

Na poti

Meglice so visele nad skalnim grebenom, na njih se je risala mavrica. Svetli možic je kazal pot, pozdravljal nas tri, edine pohodnike tega dne. Na samotni vrh nad dolino dveh jezer. Poldnik. Ali Kopa. Glede na to kje sedaj kamnita piramida stoji, bolj pravilno Pico di Mezzodi.  

Možic

Čudoviti samotni razglednik je vsekakor vreden obiska. To sva že vedela, šla sva, da se prepričava še sama. Na lastne oči. Dvignila sva se na sedlo Colrotondo, odštevala višinske metre, še precej jih je manjkalo. Počitek in sočna pomaranča. Nato pa težko odštevanje korakov do razgledov nad gozdno mejo.  

Skriti pogled

Življenje, ki je minilo, tisto, ki tudi v jesenskem času še vre iz zemlje. Strm del, v pomoč je vrv, pripeta na skalo. Razcep, sedaj je do vrha zgolj še nekaj korakov. Pogled. Oči ne morejo verjeti. Počasi jadra, kroži, se dviguje. Kmalu se pojavi še eden. Dokler nista zgolj še temni piki na modrem nebu, ju gledava. Čudovita predstava. 

Presenečenje

Prideva do križa. Ne skušava zaustaviti časa, tega imava danes na pretek. Vidi se daleč, vidi se vse. Gore znanih imen si podajajo roke, skalni vršaci, kamnite piramide. Ozirava se proti jezerom, stojiva ob križu. Previdno stopava navzdol, vedoč, da utrujenost ne sme krojiti koraka.  

Dve generaciji

Sam stopim še do Kolariča ali Monte Collarice, kot pravijo tu. Saj je tako rekoč spotoma, zgolj nekaj korakov in že sem na razglednem pomolu, med viharniki iz katerih je življenje odteklo že davno. Pa vendarle že s svojo pojavnostjo živijo naprej. 

Ko zagledaš ...

Še en vrh je skoraj ob poti, nekaj sto metrov in že sem na poseki. Črni vrh ali Colrotondo. Samotna opazovalnica se dviga nad njo. Kljub grožnji s kamero sredi ničesar, se drznem povzpeti na prežo. Toda jezer, ležati morata pod mojimi nogami, ne ugledam. Tudi prav. 

Samotni stražar

Mimo mejnega kamna nekega drugega časa stopam navzdol, opazujem drevo, ki se komaj še drži na robu podora, nagnjeno navzdol boža beli grušč. Pot se že vleče, štrika navzdol, na starem trhlem štoru raste novo življenje. Planina je sedaj že v soncu. 

Viharnik

Tudi jezero se je davno zbudilo. Stopava po znani poti, bela je sredi jesenskega travnika. Samotni smerokaz ob poti je rutka na vrhu oživila. Pozdravlja vsakogar, ki pride mimo. Tudi naju. Pri zadnjih korakih tega dne.

Moč življenja