Krk in Sveti Marko

Je lep. Kot solza tam pod Reko. A v resnici nasmejan. Ko se po njem podiš s kolesom, ga prehodiš peš. Ali pa se poženeš v vodo in gledaš, kako izginja v globino. Premagaš strme klance, se spustiš do vasic, najdeš izgubljene cerkvice, zarjavele ostanke preteklosti. 

Rusty Honeymooncar

Tri dni, lepi septembrski dnevi, treba jih je bilo izkoristiti. Tako sva pristala tam. Kjer smo že bili in nam je lepo. Njivice. Čudovito izhodišče, zaščiteno pred burjo, sončno in toplo. Pravo za bicikel. In poganjanje pedalov tja do Malinske in naprej. Iskanje skrite razpoke na robu morja. 

Srce otoka

In nato še poročnega avta. Od kdo ve koga. Le kaj počne tam, sredi ničesar? Kdo ga je pripeljal, zakaj pustil? Nisem se spraševal dolgo, že sem si skočil pogledati modro oko. Srce otoka. In z zadnjimi žarki hitel nazaj. Da bi naslednji dan skupaj odšla čez otok. Srečala prijazne ljudi, zaokrožila še malo skupaj, tam ob blatni laguni.  

Pot oljk

Nad katero sem se poslovil. Odhitel mimo Muraja do ceste oljk, se po njej spustil proti mestu, ki deli ime otoka.Znova je bilo pozno, ko sem hitel nazaj, tja, kjer me je čakal dom. Zadnji dan. Sprehod do mesteca, iskanje sladoleda. In nato odhod. Čas se je iztekal, kaj ti drugega preostane. Pot domov. 

Tihožitje

Postanek na otoški strani. Peš do pol mostu. In nato na otok. Sveti Marko. Po razdrapanem svetu, kjer pot bolj slutiš, kot vidiš, na njegov vrh. In naprej. Mimo zbeganih ovc, podrtih staj, skrivenčenega drevja. In kamna. Tega tu res ne manjka. Do votline. Ki je skoraj skrita. Pa še, ko jo najdeš, ti nič ni jasno. 

Most

Kje je prehod. Malo je treba poplezati, nato ti je dovoljeno, da se spustiš. Do mesta, od koder pa naprej, kar tako, golorok, ne moreš več. Tudi prav. Sem se obrnil, iz prijetnega hladu vrnil na žgoče sonce in s pogledom na most stopal po kamnitem pobočju nazaj. Od koder sem prišel. In kjer bom … kmalu znova šel.

Sveti Marko