Pri jezerih na Pivškem

Znova sva bila tam, kjer ni nič za vedno in kjer se obstoj pogosto menja z izginotjem. Kajti kakor kdaj voda pride in napolni uborne kotanje, tako čez čas znova odteče in pusti travnike ljudem. Včasih niti ne moreš dobro vedeti, kje je privrela na dan, niti kje je znova izginila v podzemlje. 

Pivka

Drugič se pod mogočno steno skriva pravi pravcati požiralnik, skozi katerega voda izgine v podzemlje, da bi se čez čas znova pojavila nekje drugje, običajno pod drugim imenom, z novo zgodbo. Že videno, toda vedno nekaj posebnega. Romala sva s svojima dvokolesnikoma od enega do drugega, vsakemu namenila vsaj pogled, če že ne obilni počitek. 

Utihla molitev

Obiskala mesto, kjer je nekoč odmevala molitev k enemu izmed bogov, pravemu ali ne, kot da bi bilo to pomembno. Se ustavila pri studencu nekoliko višje. Kako dobra je voda nisva poskusila, zagotovo pa je vsaj korito, kamor priteče, vredno pogleda. Spet sva valovala, Pivka je bila najin cilj, travnikom, ki jih včasih obišče voda, so imena posodili bližnji kraji. 

Je zemeljska?

Srečevala sva ljudi, nekatere srečne, druge malo manj. Takšno je življenje. Ima svoj začetek in konec, tega se ne da spremeniti. Pri zadnjem jezeru sva se ustavila nekoliko dlje, se spočila, gledala cilje za nekoč, ko bo več časa. Medvedov raj. Menda. Nato pa zavila po mestecu, znova so bili na najini poti spomeniki nekim časom, ki si jih nihče ne želi več. 

Studenec

Ki pa se očitno vsiljujejo v imenu višjih ciljev in neke nedoločene večnosti. Ki si jo tako zelo želimo v bojazni pred končnostjo. Ničem. Poti ni bilo več veliko, postankov tudi ne. Vračala sva se k začetku. Tja, kjer naju je čakal najin dom. S katerim sva šla bližje. Zadnjim jezerom, do njih sem romal sam. 

Načrti ...

Na robu vojnih igric sem našel iskano, pogledoval naokoli, sklenil, da bo zadosti. Čas je kljub svoji neskončnosti za nas končna bitja tako zelo omejen. In naj filozofsko še tako zavijamo z očmi, njegovega teka ne moremo spremeniti, kaj šele ustaviti.