Šilentabor

Je bil že večer, ko sva prislonila svoj avto in dom tja ob že znano cerkvico v dolini. Za pokopališčem je bilo prostora dovolj in čez, da nisva motila nikogar. Na Šilen Tabor sva jo sklenila mahniti, kar tako, počez. Travnik je bil samoten, grmovje nad njim tudi. Višje gori pa so naju že gledale. Krave. Prav debelo. 

Tam doli sva pustila dom

Ko sva jim z večernim programom plezanje preko električnih pastirjev in drugih ovir poživila dolgočasno prežvekovanje. In se zavihtela do sv. Martina, cerkvice na robu, pozabljene od vseh, razgledne kot le kaj. Stopila sva vse naokoli, pogledala kam se vidi, se vpisala tja, kjer se vedno na takšnih zanimivih, pa samotnih točkah. Nato pa že razmišljala kam in kako. 

Pogled v smeri Knežaka

Morala bi desno, pa sva to izvedela šele precej pozneje. Naju je zvesti vodnik usmerjal levo. In sva šla. Najprej iščoč prehode med grmovjem, nato pa po robu, med gozdom in skalami, včasih lažje, drugič ne. Ko sva prišla do tistega, kar se je oglaševalo kot čudovit razglednik, sva že vedela, da nekaj ne bo prav. 

Avtoportret

Pa sva se po vrnitvi na sedlo še vedno upajoč na pravo mesto poganjala naprej in naprej. Odpirali so se nama novi večerni pogledi, mrak je legal nad naju, končno sva morala priznati, da se naprej ne gre več. Bila je noč, le lučki sta tipali skozi temo, vračala sva se, včasih je v goščavi čudno zašumelo. 

Ko bi le vedela ...

Dobro, da sva za medvede tu okoli izvedela šele kasneje. Končno sva bila na stezi. Ta se je izlila v kolovoz, ta v cesto, prišla sva do vasi. Dan se še ni končal. Sva pa sedaj že vedela, da napaka čudovitega raziskovanja ni bila najina. Netočno prepisovanje je botrovalo nepričakovanemu podaljšanju pustolovščine. 

Martin

Sva v zameno dobila vožnjo do prave točke in nočni pogled na lučke spodaj. Vsaka stvar je za nekaj dobra, samo, da se izide prav. In tu je že tako bilo. Dan je postregel z marsičim, na koncu celo čajem, le jagodovega sladoleda danes ni bilo na meniju.

Ko dan ugaša