Dve babi

Baba. Tista, katere vršiček vedno nekako štrli nad zaraščenimi pobočji nižjih gričev, ko zreš iz smeri Jesenic proti zahodu. S katere sem že tolikokrat vijugal proti dolini. In ob kateri mi vedno pride na misel ena od misli, ki jih je razdrl Joža Čop. Ki je na Babi ležal in čez Luknjo v Zadnjico gledal. 

Podrtija

Tokrat sva se dve generaciji spraševali, kako, da je tako dolga pot iz Mojstrane do Dovjega. In potem sopihala navzgor po gozdu, čez manjšo planino do planine Goreljše. Kjer sva se ustavila, gledala podrtijo, ki je nekoč pomenila zavetišče. Nekoliko višje ujela tiste prve lepe razglede. Daleč čez dolino, na drugo stran, drugo hribovje, zanimive zgodbe. 

Razgledi

Nato pa nadaljevala pod Belo pečjo proti cesti in planini Dovška Rožca. Sedaj je bilo vse znano in domače. Še zadnja strmina, kravjaki vsepovsod. V pozdrav sem pokimal kar med hojo. Navzgor, tja proti vrhu. In še naprej. Travniki so cveteli, krave so me debelo gledale, nebo je bilo modro. 

Dovška Rožca in nad njo Baba

Na vrhu sem znova zgolj pozdravil, pogledal tja čez, na drugo stran. Kamor sem po grebenu odhitel. Pričakujoč dobre steze. Nanjo nisem naletel. Je bilo treba malo po svoje, sledi so bolj izhodile krave kot ljudje. Mala Baba. Križ, ki jo označuje. Pravo mesto za počitek, pogled na njeno veliko sorodnico, Kepo, doline in vrhove, tam pri sosedih. 

Cvetovi na Mali Babi

Nato pa hitenje nazaj, da bi ujela spomin. Prav na vrhu, na klopi, pri vpisni knjigi. Znova skupaj. Nabrala sva nekaj zdravilnih zeli. Ki bodo v času grip in prehladov sredi mrzle zime, še kako prav prišle. Na planini Goreljše sva se ločila. Ubral sem neke svoje poti, našel skrivno stezico, ki me je pripeljala na vrh Bvaščeve skale.

Dve generaciji

Razgledni štrcelj s križem. In pod seboj kupom plezalnih smeri. Danes plezalcev ni bilo slišati. Postal sem, nato pa stopal naprej, mimo vikendov, vran, ki so mrko gledale naokoli, križevega pota, kopriv in pozabljenih steza, vse do ponovnega srečanja.

Bvaščeva skala