Zidovi

Osamljeni zidovi nekdanje uborne hiške sredi gozda. Visoko zidovje mogočnega gradu. Cela vas, ki delno oživljena na griču nad morjem počasi doživlja ponoven razcvet. Mimo gremo hitro, kot je vedno bolj hitro naše življenje. Takšni časi so. Bežen pogled da seveda lahko zgolj površen odgovor. 

Badanj

Če imamo srečo, blizu najdemo pojasnilo, ki nam rahlo razgrne zaveso preteklosti. Drugače zgolj zamrmramo v brado in odhitimo naprej. Misel na srečanje nam hitro izgine iz glave, že čez dan ali dva komaj vemo, kje smo bili, še manj, da smo srečali nadvse nenavaden spomenik nekemu življenju. Ki je tam nekoč bilo. 

Stopnice stotin let

Kako drugače je vse lahko. Če se ustavimo, sedemo, nežno odgrnemo z bršljanom izvezeni zastor preteklosti. Si pred oči pričaramo grčavo roko, ki nežno poboža novo hiško, zaslišimo otroški smeh, začutimo upanje, ki jih preveva. Ko v njihovih očeh vidimo, da zanje ni končnosti. 

Drivenik

Zdi se jim, da njihov trenutek ne bo nikoli minil, da bodo ujeti v neskončno zanko bivali večno. Kako znano se to sliši ... Danes so pozabljeni. Od življenj je ostalo zgolj nekaj kamnov, lepo in skrbno zloženih skupaj v zid, ki naj bi ščitil in varoval. Pa tega ni zmogel storiti. Ni uspel zaščititi stvarnikov pred njihovim najhujšim strahom. 

Mesto graščakov

Ki pride tako, da ga ne vidiš, deluje hitro in zanesljivo, brez pomisleka, brez možnosti, da se ubraniš. In ga vidiš zgolj, če opazuješ spremembe, ki se dogajajo vse naokoli. Čas. Zapustil sem zidove gradu, odšel od osamljenih ostankov sredi ničesar, se popraskan spuščal nazaj tja, kjer zidovi še stojijo. 

Kotor

Razmišljal, da ta drobec sredi ničesar vendarle ni obet minevanja, temveč znak obstoja. Tega, da tudi s potekom dni ostajamo. Če ne drugače v mislih tistih, ki pridejo za nami. Ki imajo zadosti moči, da ne gremo zgolj mimo, temveč se znajo ustaviti, pogledati, začutiti. In v nekih ostankih zidu najti nas, ki smo bili. 

Zbiralnik

(Kolovratenje nad Crikvenico)