Babji zob

Imajo babe zobe? Menda ja. Saj drugače ne bi mogle gristi. Toda prav veliko ne. Saj bi drugače ne bile škrbaste. Toda kaj storijo z zobmi, ko jim izpadejo? Jih skrijejo pod blazino in čakajo, da jih odnese zobna miška? Odletijo, kot je danes običajno, v koš pri zobozdravniku? 

Kupljenik

Ali pa jih, prave ajdovske deklice zadegajo visoko na hrib, tja pod vrhove, kjer zapičeni v tla opozarjajo, da se jih je bolje izogibati? Eno je zagotovo. Ena izmed njih je svoj zob zapičila visoko na dolino Save Bohinjke. Mogoče še v času, ko je tu doli večni led menil, da bo res za vekomaj. Je torej danes ni več? Se je torej ni bati? 

Romantika

Sva se spraševala, ko sva se dvigala po stezi tam od prijaznega Kupljenika proti vrhu, ki s svojim imenom začudi. Številni zavoji, znaki smeri, nenavadno srečanje naju je vodilo višje. Dokler nisva stala na vrhu in gledala v dolino. Se čudila. Ime se nama ni zdelo pravo. Kako naj bo to zaobljeno teme sam babji zob? Morebiti nos ali čelo? 

Bohinjska Bela

Tista nenavadna, vedno tako že iz doline opazovana škrbina je vendarle veliko nižje. Kaj pa, če so vse skupaj gromozansko velika usta? Sva gledala nenavadne špice ob poti, nekoliko nižje. In se ob misli na prevrtan zob še dolgo na glas smejala. Saj sedaj tako ali tako nihče več ne verjame v takšne zgodbe. 

Dolina

Ki so bile nekoč prava sol zemlje, ki je otroke zvečer ob ognjišču puščala odprtih ust. Ko so bile sence, ki jih je metala sveča, še strašljive. In bela luč ni pregnala hišnih duhov. Kako drugačni so danes strahovi, ki nas zasledujejo in preganjajo v morastih sanjah. Predvsem zjutraj, ko odpremo oči in se zazremo v nov dan. 

Otok

Ne izginejo. Ostajajo in nas strašijo tudi čez dan. Spuščala sva se v oblačni večer, razmišljala o naših prednikih, ki so nekoč živeli tu. Skupaj z babami. In njihovimi zobmi. Kjerkoli so jih že pustile. Tudi za čase, kot je današnji, in tiste, ki šele prihajajo. Še vedno so z nami.

Babje škrbine