Marlera

Vročina bo. Zato sem zgodaj zjutraj začel vrteti noge v tistem enakomernem ritmu, ki posledično s pomočjo znanih prenosov vrti kolesa. Sprednjega in zadnjega. Po cesti, saj drugje se skoraj ne da. Iz Banjol v smeri Medulina, z obveznim postankom pri Sv. Petru. 

Sv. Peter

Da povprašam, kako kaže tam zgoraj in kako je kaj s ključi. Nebeških vrat. Če so dobro zapahnjena. Da se skoznje nekoč ne splazi tisti, ki je pri cerkvi v bližnjem Medulinu skoraj podrl zid. Le kje je imel glavo? Zaradi malenkosti in številke več uničevati to, kar so zgradile roke mnogih. Res se ne spodobi. 

Kje so imeli glavo?

Skok v daljno preteklost, antična vila iz časov, ko se Jezus še ni čisto privadil na življenje v raju. In nato moji spomini. Počasi zrasli skoraj dva tisoč let kasneje. Ko sem še majhen, da me je bilo komaj kaj, tu lovil sonce, morje, nasmeh. Skozi Kaželo sem peljal proti Marleri. 

Vila

Lovil prave odcepe kolovozne poti, vdihoval zrak poln soli in tistega pravega vonja. Tako domačega vsakemu dopustniku, ki sede na rob neskončnosti, vanjo pomoči noge, zapre oči in polni nosnici, zdravi pljuča. Svetilnik je bil tam. Mogoče je sonce varno pripeljal v novi dan. Kdo bi vedel? 

Mesto spominov

Sedaj je zgolj stal, ponosno čakal, da znova začne na robu mraka oznanjati kod in kam. Pomahal sem mu, nato pa v drugem zalivu, le nekaj lučajev stran, ob sidru, ki je bilo verjetno narejeno zgolj za parado nekih vojnih dosežkov, tiho postal. 

Marlera

Pogled proti otokom, suhe trave okoli mene so šumele. Ko sem se odpravil proti Ližnjanju in skozi Medulin v smeri doma. A sem pred njim moral seveda zabresti še v morje, da začutim mokroto. Ki mi je na nogah pustila sol. 

Na suhem

In ugotavljati kakšnemu boju in obrambi pred neznansko močnimi hudimi silami je služil betonski monstrum, danes počasi izgubljajoč bitko s časom. Nato pa sem zgolj še vrtel pedala proti zajtrku, ki je seveda kot vedno, že čakal.

Betonski monstrum