Kamenje

Preteklost nas menda vedno dohiti. Tako kot se prej ali slej srečamo s prihodnostjo. Seveda v okvirih našega bivanja. Zunaj tega menda ne gre. Razen če seveda verjamemo v tisto o neskončnosti. Ali vsaj vedno novih vrnitvah. V takšni ali drugačni obliki. A do tja je treba priti. 

Turnina

S kolesom recimo. Ali dvema. Povezanima v celoto. In nekom, ki ga poganja. Iz mesta našega trenutnega postanka proti skrivnostim. Tistih časov, ko je bilo tu nedvomno še vse drugače. Ko so turiste bližnjih dežel pričakali bolj bojevito in so pod izrazom plehnate škatle razumeli nekaj povsem drugega. 

Kamenje

Ko so mične dvorne gospodične še jahale okoli in vznemirjale viteze ter njihove paže. Ter verjetno, kot se dogaja še dandanes, ob živce spravljale svoje matere in preko njih tudi očete. Grad Turnina. Kar je od njega ostalo. Nekaj obokov na čudoviti ravnici s pogledom daleč naokoli. 

Sončni oboki

Pogledom pod noge, da bi ne prišlo do neprijetnega srečanja. In predvsem postankom. V katerem je najbolje zapreti oči. In se znajti v časih nekdanjega blišča. In bede. Vzpona in propada. Nato pa nadaljevati naprej. Pogledati k sosedom. Tam navzdol, na nekdanji prehod, kjer še danes pelje cesta. 

Novo življenje

Ne tako pomembna, pa vendarle. Zadosti, da kolo drvi kot za stavo, mimo angelskih skal do ostankov, tistih sto in sto lepo zloženih kamnov, nekdanjega blišča mesta, cele trdnjave. Hoče ujeti nekaj starodavne slave. Prepozno. Stopil sem med njih, pobožal segrete od poletnega sonca, razumel, kaj so mi hoteli povedati. 

Dvigrad

Toliko je zapisano v njih. Nikakor niso zgolj mrtvi primerki nežive narave. Govorijo, pripovedujejo, povedo. Zato se splača biti z njimi. Prisluhniti. Živeti. In se iz tega mesta preteklosti nato znova vrniti v sedanjost. Spremenjen. Popotnik s sporočilom prednikov. Ki mu znova, kot običajno, sporočajo neko zelo pomembno spoznanje. Da smo zgolj blisk v času večnosti.

Angelske skale