Hruška

Idrija je na koncu sveta. Ali pa še malo čez. Ker so čisto vse poti do nje zavite in dolge. Toda kaj bi potem lahko rekel za Kanomljo? Ki je še naprej. Če je to sploh mogoče. Torej že na drugi strani plošče. Nekega čudnega in samosvojega sveta. Ki je tako poseben, da enostavno moraš do njega. 

Na poti

Samotnih obronkov, hribovskih kolovozov, sonca, ki skuša razsvetliti najbolj skrite grape. In predvsem ljudi. Grobe, kot je svet okoli njih, nežne, kot so puhasti oblaki, ki potujejo po nebu. Res je prav, da si gremo ta svet pogledat. Sva si rekla in se pridružila prijateljem. S katerimi smo po neznanih poteh odšli od točke do točke. 

Kanomeljske klavže

Mimo cvetočih travnikov, ob prijetnem klepetu, proti zapornicam. Nekoč so bile pomembne za živelj in dejavnost nekaj kilometrov nižje, danes so zgolj še tehnična zanimivost. Gledali smo v globino in se nasmejali paru na drugi strani jezerca, ki si je dopust privoščil v pravi divjini. 

Komedija

In nevede nastopil v komediji, vredni slavnega angleškega tajnega agenta izpred desetletij. Ko je bilo smeha dovolj, smo se poslovili od domačih piramid in zagrizli v breg. Strmina je popustila šele pri pogledu. Daleč. In še malo naprej. Od stare hruške. Domači že vedo, zakaj so jo tam posadili. In podnjo postavili klopco. 

Hruška

Sedli po napornem dnevu in gledali k sosedom. Tja na drugi breg. V misli je priplavala znana pesem o hruški in izvabila nasmeh. Tu bi Jarca celo razumel. Stopili smo še skupaj, vsi na enkrat ujeti v čudežni objektiv. Nato znova usmerili korak v pravo smer. Ker smo hoteli videti, če so tudi sosedje pomahali nazaj, smo šli še do tja. 

Pri sosedovih

Sedli pred častitljivo domačijo in odpočili noge. Da so zmogle še do kovača, ki je rad pojasnil, kako so kovali nekoč. Nato pa kar same hodile navzdol, glava je bila še nekje na zelenih obronkih višje. Kjer je bilo toliko lepše, razgledno, zanimivo. Kamor bo še treba priti, raziskovati kraje, srečevati ljudi. Kot običajno - iskati samega sebe. 

Razgledi